Maratonci

Jaz sem bil v službi tak da žal. Je pa se Daić zato tolko bolj potrudil. Odlaufal je zelo blizu 3:30 tak da čestitke. Dva nohta sta odpadla pa verjetno bo bolj težko naslednje dni hodil :smoke: :smoke: .

Kako pa je šlo tebi mu-mu?

Končno sem zbral moči, da napišem post o minulem maratonu. 😆 Ob branju prejšnjega posta sem se kar zamislil,….

nekaj preveč nagonit se tokrat tak nisem imela namena (je bil to moj 1. maraton), tako da me nič ne boli spljoh (sam mal koleno)

Kaj je to sploh mogoče, da te nič ne boli??? Vsaka čast!

…. če se vrnem k moji zgodbi. Letos sem od pomladi naprej kar dosti tekal. Vmes sem imel par daljših premorov zaradi globinske tekme, dopusta,… sem pa z veseljem izkoristil večino priložnosti za nabiranje tekaških kilometrov. Odteči 42km mi je bil že od nekdaj velik izziv. To sem nameraval storiti lani, pa je ideja propadla zaradi SP v Egiptu. Letos pa sem imel idealno priložnost, saj v tem času nimam nobene pomembne tekme. Tako sem se pred dobrim mesecem dni odločil, da grem na 42km. Od takrat sem tekal 3 x 10,5km na teden. Zadnjih 20 dni pa sem začel z daljšimi intervalnimi teki in z distancami do 15km. Vedel sem da sem sposoben odteči 42km, sanjalo pa se mi ni v kakšnem času. Zadal sem si cilj 3 ure 30min, kar je za moje merilo odličen rezultat. Parkrat sem se zamislil v kaj se spuščam, zadnji večer pa me je malo zvijalo v želodcu. Največ skrbi mi je povzročal “heksnšus” v hrbtenici med lopaticama, ki sem ga dobil v sredo in v soboto še ni izginil.

V nededeljo sem se vstal zelo zgodaj, ker se je Tanji mudilo na 10km tek. Po zajtrku je sledila Tanjina masaža hrbtenice, ki je zelo pomagala. To me je zelo veselilo in izginil je strah pred odstopom zaradi poškodbe. Najprej sem pospremil Tanjo na štartu rekreativnega teka, potem pa sem poskrbel za svoje priprave. Tanja je 10.5km pretekla v dobrem časom 50min 24s. Skupaj sma se na hitro poveselila, potem pa je sledil moj štart. Prve kilometre sem pretekel nekoliko počasneje, potem pa sem tempo dvignil na planiranih 5 min/km. Do 21km je vse teklo idealno, tekel sem še malenkost hitreje, nobenega znaka utrujenosti, bolečin,…. Prva težave mi je povzročil Suunto D3 na katerem je crknila baterija. Z njim sem meril neto čas, računal tempo,…. na drugi roki sem imel na srečo še D4, ki pa je kazal bruto čas, za katerega nisem vedel koliko se razlukeje od neto časa in ostal sem brez občutka za tempo. Med 22 in 24km sem si mislil, kako enostavno bom dosegel čas 3 ure 30min. Počasi pa se je vse spremenilo. Po 25km so začele bolečine v stopalih, gležnjih in nartu, po 28km so bile bolečine v stopalih vedno hujše, čutil sem, da se z nohti nekaj dogaja in prve bolečine v kolenih so postajale neprijetne. Takrat mi je tempo padel in začela se je borba za vsak km. Od 21km do 28km sem prehiteval večino tekačev, po 28km pa so me ponovno prehiteli nazaj. Po 32km je moj tek postajal invaliden zaradi prehudih bolečin. Nisem več mogel stopit na prste, bolečine v gležnjih in kolenh pa so bile prehude za normalen tek. Na 35km me je dohitel zajec , ki je tekel tempo 3ure 30 min. To je bil najhujši trenutek na celem maratonu, ki mi je zbil vso motivacijo. Vedel sem, da mi ne bo uspelo odtečt zadanega časa, saj je zajec bil na štartu daleč za mano in vedel sem da moram končat cca. 2 min pred njim, če hočem da bo moj neto čas 3 ure 30min. Zbral sem vso trmo, stisnil zobe in enostavno nisem dovolil da me prehiti, čeprav je tekel le 1 korak za mano. Nekje na 38 km so bile bolečine v sklepih nevzdržne, tekel sem ob glasnem stokanju, mišice in kondicija pa so še opravljale svojo nalogo. Vedel sem da ni več daleč, zajec mi je še vedno dihal za ovratnik in ni bilo druge izbire kot vstrajat do konca. Na 40 km sem se zavedal, da je do konca še samo 10 min, kar me je neverjetno zmotiviralo. Moči je bilo še dovolj, zato sem se odločil, da dvignem tempo in probam doseči željen čas neglede na bolečin v sklepih. Tempo sem dvignil pod 4min 30s /km in pobegnil zajcu. Takšne borbe z bolečinami še nisem doživel in niti v sanjah si je nisem znal predstavljati. Navijanje ob progi pa mi je vlivalo dodatne moči, da sem s takim tempom vstrajal proti cilju. Pred sabo sem zagledal ovinek, za katereim je bil cilj, ko pridem za ovinek, pa vidim, da mu sledi še eden. Po 42km teka se borim za vsak meter 🙄 in končno se pojavi rdeč tepih. V cilj sem skočil z velikim veseljem s časom 3ure 31min 14s in takoj sem zagledal Tanjo, ki je stala ob ograji in mi veselo maha. Ko sem se ustavil, telo ni več funkcioniralo jaz pa nisem niti vedel kdaj se je to zgodilo. Noge so se mi tresle, dihanje je bilo podobno asmatičnemu napadu, roke in obraz so dreveneli, vse skupaj je zgedalo kot dolga huda samba pri apneji. Tanja mi je prigovarjala, jaz pa brez reakcije, probal sem priti do zraka, pa enostavno ni šlo. Po minuti sem prvič spregovoril in si počasi opomogel. Še pol ure po teku mi je drevenelo pol telesa, hoja po stopnicah je bila nemogoča, edina želja je bila topla postelja. Ob prihodu domov sem ležal 3 ure z zaprtimi očmi, zaspati pa nisem uspel. Ponoči sem se ves čas prebujal in v sklepih čutil posledice teka.

Danes zjutraj so me v službi vsi spraševali kaj sem si naredil, da tako hodim. Sklepi me še vedno bolijo, da normalna hoja ni možna.Začuda nimam nekega musklfibra razen na zadnji strani stegen pri ritnicah. Tokrat nisem dobil žuljev, bom pa ostal brez dveh ali treh nohtov. Veselje ob prestani preizkušnji je veliko in za mano je še eden od ciljev, ki sem si jih zadal. Spoznal pa sem tudi, da moja telesna konstitucija ni za takšno obliko športa. Z +90kg bodo sklepi vedno preobremenjeni neglede na fizično pripravljenost. Večiana tekačev, ki je tekla ob meni je bila minimalno 10kg lažjih od mene, tekači pa so totalno drugačne telesne konstitucije. Veselje do teka je sedaj še večje, zaradi zdravja pa bom ostal pri teku v gozdu na razdaljah okoli 10km.

LP Jure

na naslednjih tekih imam pa namen preverjat, kako bo to vplivalo na mojo STA. bom malo razmislila, kako/kdaj naj bi potekale meritve in če bo kdo zainteresiran, se mi lahko pridruži pri mučenju

Ob pripravah na maraton sem normalno treniral apnejo. Na prvem treningu STA po skoraj pol leta sem naredil neverjetno dober rezultat. Probal sem tudi kombinacijo z 10km tekom po službi, kosilom, počitkom in nato treningom apneje. Stvar se ne odnese, ker je telo preutrujeno. Po maratonu sem delal STA na dixiju. 😆 Ni bilo variante, da končam z opravilom brez dihanja, kar drugače ni nek problm. 😆 Trening STA po takih naporih na bazenu pa se mi zdi nemogoč. Včeraj sem bil na treningu na bazenu, lepše rečeno bil sem na namakanju in razmigavanju.

LP Jure

heh…norca!!! 😆 ČESTITKE obema oz. vsem ki jim rata tolko prelaufat.

vse lepo in prav, sam Đaić…who the fu** is ZAJEC?????

Na 35km me je dohitel zajec

upam da ni kaka tvoja navidezna oseba, ki so jo takrat zelo utrujen vido 😆