-
Petek, zgodnje popoldne. Po stari vijugasti cesti s spektakularnimi pogledi na Kvarner, in z vetrom v laseh, se s kolegom tenstava na poti do Rabca. Da mu klima »trenutno« ne dela je omenil šele, ko sva zaprla vrata avta. Hvala Tibor, res je bilo vroče 
V kampu je že zbrano zdravo jedro društva in postavljenih nekaj šotorov. Parcela je zaenkrat še videti spodobno.
Varnostni potapljači so se zataknili nekje na cesti, a nič ne de, za ogrevanje smo se zgodaj zvečer dobro uro potapljali brez njih, v slogu naredi sam.
Medtem ko smo se eni hladili v morju, so prispeli še ostali. Sledilo je tradicionalno postavljanje skupinskih šotorov in nato drugi najpomembnejši vidik – hrana.
Nejc–naturholzvase-jager je mislil na vse, od nekje je privlekel školjke in kmalu smo cmokali. Na tej točki je bilo kruha še za vse dovolj. Potem se je iz teme pojavil Jure: »Mamo kaj kruha? Kje je kruh?« Imamo Jure, imamo, tam spodaj desno.
V soboto zjutraj je naše mravljišče oživelo in začelo se resno potapljanje z varnostnimi potapljači. Resno do te mere, kolikor se ti je pač dalo. Padli so tudi že prvi osebni rekordi in ta trend se je nadaljeval vse dni, večkrat na dan.
Zanimiv spremljevalni pojav so bili turisti, ki so priplavali past zijala do naših boj, ampak so se opazovanja naveličali prej, kot pa se Jure potopi do 15 m.
V soboto zvečer se je del ekipe pogumno odpravil na koncert v Rabac (oziroma tja nekam), tistim, ki smo ostali v kampu, pa je Jure pozneje predvajal en komad istega izvajalca, z dodano lastno interpretacijo – toliko, da se nismo počutili izključene.
V nedeljo zopet nismo potrebovali budilk, za bujenje so zvesto skrbeli najmlajši udeleženci kampa. Rana ura, zlata ura. Kava, štrudelj in meditacija, potem pa spet potapljanje. Moj varnostni potapljač, Klemen, je nekako uspel iz mene iztisnit prej nepredstavljivo globino 21 m. Slava mu. Če pomislim, da sem se še aprila skoraj onesvestila od groze ob misli na 10 metrov. Kjeeee, jaz? Ni šans.
😯 Popoldne so sledile palačinke treh chefov: šefa sale (skrbel za vrstni red), chefa (ki jih je dejansko pekel) in sous-chefa (ki jih je polnil s polnilom po želji). Vrstni red deljenja palačink se je malenkost podrl, ko se je izpod fige spet prikazal Jure. Nekako je bilo mogoče opaziti trend, povezan s temi pojavitvami.
Na tej točki se je moja udeležba zaključila, zdravo jedro pa je ostalo vse do ponedeljkove razglasitve najglobljega člana in torkove podrtije šotorov.
Fino je bilo: sproščeno, ležerno, zabavno in nadvse prijetno. Lačni nismo bili, dolgočasili se tudi nismo. Predvsem smo pa bili vsi zadovoljni s svojimi dosežki.
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.
