Čari podvodnega lova: 3. del – lov orade in brancina

Orada (Sparus Aurata) se uvršča v družino šparidov in upravičeno uživa sloves kulinarične delicije. Pri nas jo imenujemo tudi zlatobrov, na Hrvaškem pa poznajo številne različice poimenovanja te ribje vrste (podlanica, komarča, ovrata, zlatulja). Zrase do 60 cm dolžine in 10 kg. Nekateri viri navajajo tudi večje primerke. Tako veliki primerki so seveda redki, srednja lovna teža orade je okoli 30 dag. Ima izrazito glavo z zelo močnimi čeljustmi, ki jih omogočajo drobljenje školjčnih lupin, te so namreč zanjo prava poslastica. Sicer pa orado najlažje prepoznamo po rumenozlatem loku med očmi in po črni ter rdeči pegi na škržnem poklopcu. Orado najdemo vzdolž celotne Jadranske obale, najraje se zadržuje nad peščenimi in peščeno-kamnitimi tlemi. Ne izogiba se niti pristanišč in lučic, nekoliko pogostejša je tudi v bližini dotokov sladke vode. Vsekakor pa je izraziteje zastopana na vseh terenih, kjer najdemo tudi školjke. Orada je zaradi prehranjevanja vezana na morsko dno in je tudi rakce, črvičke, polže itd. Ta ribja vrsta je nekoliko redkejša na oddaljenih otokih ter ob strmih obalah. Najboljši tereni za lov te vrste so zahodna Istra, širši zadarski akvatorij, področje Šibenika ter hvarski kanal. Drsti se v pozni jeseni in prvi polovici zime, takrat se orade združujejo v velike jate, sicer pa plavajo v manjših skupinah ali posamično. Orade vzgajajo tudi umetno v ribogojnicah, od koder pobegne veliko mladic, tako številni strokovnjaki menijo, da je morda tudi to razlog za opazno okrepitev populacije te ribje vrste. Minimalna lovna dolžina je 20 cm, lovostaj pa za orado ne velja.

Uspešen lov na orado je prva razvojna stopnica, ki ločuje izkušenejše podvodne lovce od začetnikov. Ta ribja vrsta ima zelo razvit senzorni sistem in približamo se ji lahko šele, ko obvladamo tehniko neslišnega gibanja pod vodo. Ob vsakem nekontroliranem zvoku ali premiku bo orada švignila v globino in začetniki je najpogosteje ne bodo niti videli. Najuspešnejši tehniki lova orade sta plitko zalezovanje ob obali in (plitki, pa tudi globoki) lov na čakanje. Pred leti, ko je bil lov po luknjah najbolj razširjena oblika podvodnega lova, je bil ulov orade veliko redkejši kot danes. Izkušeni lovec na orade lahko danes, ob primernih razmerah in na dobrem terenu, v nekaj urah realizira ulov do zakonsko dopuščene meje 5 kg. Orada se obali približa v zgodnjih jutranjih urah, čeprav je na določenih lokacijah, predvsem tam, kjer je več morskega prometa, pogosta tudi med 10 in 14 uro. Zaradi občutljive pobočnice je precej ugodneje, če morje ni povsem mirno, v takih pogojih se bomo namreč oradi najlažje približali. Rahlo valovanje bo nekoliko prikrilo zvoke podvodnega lovca, ki bo ribo tako lažje presenetil med prehranjevanjem ob obali. Pri lovu na orado se premikamo s pomočjo roke, s katero se počasi odrivamo od obale, ob tem pa zbrano preiskujemo priobalni pas pred nami. Če je sonce za našim hrbtom obstaja velika verjetnost, da bomo nekaj metrov pred sabo zagledali svetlikanje orade, ki je, upajmo, zaposlena s preiskovanjem morskega dna in iskanjem hrane. Ko jo zagledamo, se takoj ustavimo in premislimo najustreznejšo taktiko približanja na strel. Ugodno je, če ribo delno ali v celoti zakriva kamen ali skala, tako bo le s težavo zaznala naše približevanje. Najuspešnejši lovci se v trenutku, ko zagledajo orado, neslišno potopijo in se proti njej pomikajo po dnu, pri čemer so pozorni na to, da ostane riba skrita za oviro. Ko pridejo v uporabni domet puške, se previdno odrinejo od dna in streljajo takoj, ko vidijo dovolj veliko površino ribe. Na dobrih terenih lahko orado čakamo tudi skriti za rtom in morda celo streljamo kar s površine. Tudi sicer se bo večkrat zgodilo, da bomo orado presenetili v zelo plitvi vodi, ko bo skrita za kamnom ali skalo po dnu iskala hrano. V takem primeru je potrebno streljat takoj. Če nas ta riba zazna in postane pozorna na našo prisotnost, je možnost uspešnega zaključka bistveno manjša. Ker je orada močna riba, jo je potrebno zadeti natančno, sicer se nam bo takoj strgala z vrvice. Druga, nekoliko zahtevnejša taktika lova orade je čakanje. Orado lahko čakamo plitko, nekateri pa jo uspešno lovijo tudi z globljim čakanjem. Na terenu, kjer so orade, najdemo dober zaklon, ki nas skriva z vseh strani in nepremični čakamo, da se pojavi in približa orada. V ugodnih pogojih se bo po nekaj desetih sekundah približala ena ali več orad. Streljamo takoj, ko priplavajo v območje uporabnega dometa puške. Za lov te ribje vrste so najprimernejše puške na elastike, dolžine med 85 in 100 cm. Nekoliko uspešneje to vrsto lovimo v jesenskih mesecih (pa tudi v spomladanskih), ko se intenzivneje prehranjuje. Tudi sicer je zelo občutljiva na spremembe temperature morja (podobno kot zobatec), v hladnem obdobju leta jo bomo srečali veliko težje.

Brancin (Dicentrarchus Labrax) je podobno kot orada prvovrstna kulinarična delikatesa. Uvrščamo ga v družino brancinov (Moronidae) in zrase do 100 cm ter 14 kg. Srednja lovna teža tega priobalnega roparja je 0,5 kg. Je podolgovate oblike, z izrazito glavo in močnimi čeljustmi. Po hrbtu je temno sive barve, proti trebuhu je svetlejši. Nekateri primerki imajo nekoliko zelenkast odtenek. Minimalna lovna dolžina za to vrsto je 23 cm, tako kot za orado tudi za brancina ne velja lovostaj. Najdemo ga po vsem Jadranu, tudi v slovenskem morju je dobro zastopan, pretežno živi nad peščenimi področji, najpogostejši je v bližini dotokov sladkih vod in na področjih z izrazitejšim tokom. Brancinov habitat je plitvina in običajno ne zahaja globlje od 10 metrov. Zelo pogost je tudi v pristaniščih in lukah ter na zunanjih straneh valobranov. Najbolj znana lovišča te ribje vrste so okolica otokov Silbe, Oliba in Paga, Šibenika in Splita ter ustja Neretve in Bojane. Čeprav je najboljše obdobje za lov brancina v zimskih mesecih, ga bomo srečevali tudi v ostalih letnih časih. Če področja, na katerem bomo lovili, ne poznamo dobro, je najbolje izbrati rte, pred katerimi se dno le počasi spušča v globino ter plitke zalive s peščenim dnom in pozidonijo. Bistveno večja verjetnost prisotnosti tega roparja je valovitem morju, predvsem v dnevih, ko zapiha močnejši jugo. Takrat brancin spretno lovi manjše ribe v morski peni, to je pa trenutek, ko ga bomo najlažje presenetili, včasih celo na globini vsega nekaj centimetrov. Ko torej izberemo primerno pozicijo, izvedemo čakanje na dnu. Globina naj bo med 2 in 6 metrov. Brancin bo proti nam priplaval v smeri toka. Na njegovo prisotnost nas pogosto opozori nenavadno obnašanje manjših rib v okolici. Nekateri lovci skušajo, medtem ko ležijo na dnu, tega roparja privabiti tudi s posebnimi grlenimi glasovi ali z rahlim udarjanjem puške ob kamen. Ker gre za hitro ribo, je potrebno biti pri strelu odločen in natančen ter po možnosti sprožiti že v trenutku, ko se nam brancin približuje, še preden se postavi bočno. Za brancina velja, da je zelo previdna in pametna riba in prav njegov roparski nagon ter instinkt po nadzoru svojega teritorija ga lahko stane glave. Pogoste se celo skrije v jato cipljev, ti so tudi sicer njegova najljubša hrana, in plava z njimi, tako da je preden streljamo na ciplje potrebno pogledati ali ni v njihovi bližini tudi kak primerek brancina.

Če vas je zamikalo preizkusiti svoje spretnosti pri srečanju s tema (nadvse okusnima) ribjima vrstama, in imate to srečo, da članek prebirate celo na morju, se kar hitro odpravite v vodo. Orada in brancin namreč od lovca zahtevata z veliko izkušnjami prekaljeno pozornost.