Blog Layout Three

Prizorišče tekmovanja je bila najglobja modra luknja na svetu, Dean’s Blue Hole, ki sega 203m globoko. Fascinantno je, da se nahaja le par metrov od obale in ko zaplavaš čeznjo si je kar težko predstavljati, da je pod teboj takšna globina. V premeru meri okrog 30 m in tako tvori nekakšen naraven navpičen tunel v katerem so idealni pogoji za potapljanje, saj ni morskega toka in valov, temperatura pa je konstantna tudi na globini. Edina težava je bila slaba vidljivost, tako, da so se potapljači na 70 m znašli v popolni temi.

Preden pričnete trenirati apneo, tako na suhem kot v vodi, vas moramo ponovno opozoriti, da je priporočljivo, nujno, vse vaje izvajati pod nazorom partnerja in to tako, da vas partner neprestano kontrolira, kontrolira vašo zavest.

Povzeto po knjigi: Andre van Lysebeth, Pranajama – dinamika dihanja, MK 1979, kjer boste našli obširnejšo razlago vseh pojmov z kopico, tukaj ne opisanih vaj. Branje knjige toplo priporočam vsem, ki se želite bolj poglobiti v pranajamo in jogo.

Včeraj (25.11.) zvečer je bila v domu krajanov v Clarence town-u uradna otvoritev SP-ja. Najprej je potekala registracija tekmovalcev, ki so morali predložiti potni list in zdravniško potrdilo ter dati v pregled vsak svoj lanyard. Sledil je daljši sestanek, na katerem je Sebastian, ki je uradno zadolžen za potek tekmovanja, predstavil sodnike (Gabi Contreras, Grant Graves), varnostne potapljače (ekipa osmih Kanadskih safety-jev) in uradnega zdravnika (Kanadčana, ki se tudi raziskovalno ukvarja s fiziološkimi in patološkimi procesi pri potapljačih na vdih) ter v kratkem predstavil pravila tekmovanja.

Na vseh tekmovanjih globinske apnee je lanyard obvezen del opreme in predstavlja povezavo med potapljačem ter vrvjo, ob kateri se potapljač spušča v globino. Dobro ga je uporabljati tudi med treningi, saj je njegov namen povečanje varnosti med izvajanjem globinske apnee. V primeru, da se potapljaču na globini karkoli zgodi, ga reševalci iz vode v kratkem času potegnejo s pomočjo vrvi, na katero je z lanyardom pripet.

Najino 60 ur trajajočo pot sva začela z vožnjo na dunajsko letališče, od koder sva letela najprej v Pariz in od tam naprej v Miami. Ostrejše varnostne ukrepe na ameriških letališčih sem sicer pričakovala, ampak sem bila vseeno šokirana, ko so mi odvzeli prstne odtise (vseh prstov obeh rok). V plus pa jim štejem zelo ugodne cene hrane in pijače na letališču, še posebej v primerjavi z Dunajem in Parizom. Ker sva imela za prestop 4 ure časa, sva se malo razgledala po bližnji okolici miamijskega letališča. Takoj sva opazila, da držijo govorice o veliki telesni teži in velikih avtomobilih Američanov. Še isti dan sva nato odletela naprej na Bahame in sicer v glavno mesto Nassau.