Blog Layout Three

Brez noža ni dobro da gremo na podvodni ribolov. Glede na prejšnje čase, ko je bil potapljaški nož cenjen zaradi svoje velikosti so noži, ki jih lahko kupimo danes elegantnejši, manjših dimenzij in v prvi vrsti bolj funkcionalni.

Prijatelji ribolovci so mi že nekaj časa razlagali o prednostih lesenih pušk pred navadnimi. Prav rad sem jim verjel, a nestrpno sem čakal priložnost, da bi te prednosti še sam preizkusil. Spomnim se, kako sem z navdušenjem sprejel Primoževo novico, da bo prinesel testno puško Achilles 90 in da jo bomo lahko testirali v Medulinu, kamor smo bili namenjeni.

Podvodni ribolov je za Evropejce zelo mlada panoga, na Japonskem pa jo zelo dolgo uspešno gojijo. Seveda je bil tam lov primitiven. Podvodni ribič, ki je bil tudi zelo vešč potapljač, je nosil s seboj dolgo bambusovo palico, ki je imela na enem koncu osti, v sredini pa primerno držalo, ob katero je bila navita daljša vrv. Ko je ribič zagledal ribo, se je bliskovito pognal za njo, ji zasadil osti in jih sunkovito izvlekel z bambusove palice. Tako je ostala riba na osteh, to pa zvezane z vrvjo na držalu. Po uspelem lovu se je ribič vzdignil na površino in uredil palico za nov napad. Po navadi je takšnega lovca spremljal čoln, da je vanj polagal ujete ribe. Japonci veljajo za zelo spretne v takšnem lovu, mnogi zdržijo tudi preko tri minute pod morsko gladino.

Gruj ima kačasto telo, podobno jegulji, vendar živi nasprotno kot jegulja - stalno le v morju. Doseže tudi do dva in pol metra dolžine in do dvajset kilogramov teže. Živi predvsem v luknjah srednjih globin kamnitega dna, kjer preži na plen. Redkeje odhaja tudi na lov; tedaj se lahko srečamo z njim. Ker je žilava riba, imamo z njim precej opravka, preden ga ubijemo. Paziti moramo, da nas ne ugrizne z ostrimi zobmi!

21.avgusta 2009 je v mariborski bolnišnici umrla Jana M., domnevno (tako so objavljali vsi mediji in se je govorilo po forumih) naj bi bila posledica njene smrti potapljaška nesreča, ki se je zgodila 12. avgusta 2009 pri potopu na potopljeno barko Francesca di Rimini na S otoka Kaprije.

Da vam kar na začetku povem, da je od 30. avgusta 2008, železo zame žlahtna kovina.

Četudi nisem predan triatlonec, pa se zmeraj rad spoprimem z izzivi in testiram meje svojega telesa, nenazadnje me prav to tako močno privlači pri potapljanju na vdih, ki je moja prva športna panoga. Do triatlona sem v bistvu prišel preko »Projekta -2901«, kjer smo s prijatelji, leta 2005, v enem dnevu osvojili najvišjo in najglobljo točko Slovenije. Takrat sem se prvič bolje spoznal s cestnim kolesom in bil navdušen nad občutkom hitrosti. Sreča je nanesla, da mi je Marko prepustil svoje staro kolo, da sem pričel plavat z Dejanom in nasploh trenirati z Jožetom in Mirotom, ki mi zmeraj ogromno pomagata, vsak na svojem področju. Pravzaprav je Jože krivec, da sem se IronMana sploh udeležil. Po lanski polovički v Grazu sem nekoliko opustil triatlon in veliko časa preživel na fitnesu. IronMan je bil planiran šele v naslednjem letu, saj sem letos prekolesaril bore malo.