Yorgos Haggi Statti

Grk, Yorgos Haggi Statti je v zgodovino potapljanja zapisan kot prvi, ki je izvedel nam poznan in dokumentiran globinski potop in to na 77m. Za slednjo zgodbo se je dalj časa govorilo, da je le izmišljotina. Vendar so raziskave pokazale, da je resničen in je po preučitvi najdenih originalnih zapisov omogočil nova spoznanja o potapljanju na dah, ki so modernim potapljačem omogočila dosegati večje globine – globine, za katere so še pred leti strokovnjaki menili, da jih ni mogoče doseči.

V juniju 1911. leta je bila v Egejskem morju zasidrana ladja italijanske vojne mornarice Regina Margherita. V močnem neurju se ji je zataknila sidrna veriga na globini 77 m. Po sedem dnevnem neuspelem poskušanju posadke, da najde in reši sidro, v katerem je eden od potapljačev celo izgubil življenje zaradi anoksije, v obupu pripeljejo kapitanu ladje skupino grških potapljačev, nabiralcev spužev znanih po vrhunskih potapljaških dosežkih. Tistemu, ki reši sidro, je bila ponujena nagrada. Med njimi je bil tudi slaboten, neopazen, bolehen Yorgos Haggi Statti, za katerega so govorili, da se lahko potopi na 77m oziroma celo na 100m in je zmožen zadržati sapo sedem minut. Ponudil je pomoč pri dvigu sidra pod pogojem, da mu plačajo pet pound sterling-ov in dajo posebno dovoljenje, da lahko lovi ribe z dinamitom. Lovljenje rib z dinamitom je bilo dovoljeno le italijanski mornarici. Ladijski kapetan je bil skeptičen glede Yorgos-ovih sposobnosti, zato je ukazal zdravnikom, da ga pregledajo. Njihovo poročilo ni bilo ravno obetajoče. 175cm visok, suhe rasti, približno 60kg, slaba muskulatura, povišano bitje srca ter slab sluh zaradi predrtega bobniča v enem ušesu in popolnoma uničenega v drugem. Nobenih posebnosti, ki bi jih pričakovali od vrhunskega potapljača, odkrili so celo obolenje imenovano pljučni emfizem. Glede na vse dognano, zdravniki niso priporočili kapitanu, da ga pusti potapljati se. Kljub vsemu se je Yorgos odločil za potop. Ta dan je izvedel tri potope na 77m, našel sidro, nanj privezal vrv, da so ga lahko mornarji izvlekli in tako postal prvi globinski potapljač v zgodovini. Veliko literature omenja to zgodbo, vendar je vse do leta 1979 veljala za skoraj neverjetno, saj česa podobnega ni bilo mogoče doseči vsem takratnim potapljačem. Nihče od opisovalcev zgodbe ni posvečal pozornosti tehniki potapljanja. Šele natančna študija zapiskov italijanske mornarice o dogodku in odkritje neobičajne tehnike, potapljanja na noge je dalo možnost Enzu Maiorci in Jacku Mayolu, da sta uporabila tehniko, ki je omogočila potop tudi preko globine 100m. Yorgos je namreč pri svojem dosežku uporabljal sidro. Stopil je na njegova kraka in mornarji so ga spustili do dna, na površje so mu spet pomagali mornarji z vlečenjem za vrv, ki jo je imel privezano okrog prsi. Tako je Yorgos dobil svoje zasluženo plačilo, hkrati pa dal potapljačem novo tehniko potapljanja, ki omogoča doseči večje globine kot tehnika potapljanja na glavo.

Povsem logična razlaga utemeljuje ta način potapljanja za lažjega. Človek je večino svojega življenja (70%) v vertikalnem položaju, celo več kod 90% sanj se odvija v pokončnem položaju, prav tako vse pomembne človeške funkcije kot so hranjenje, razmišljanje, obramba, ….. . Če vas vprašam: “Ali ste slišali, da bodo popravili stolp v Pisi?”, boste vsi najprej pomislili, da ga bodo poravnali, šele nato, da ga bodo obnovili. Vsi današnji potopi v kategoriji no-limits se prav tako izvajajo v pokončnem položaju. Pokončni položajo vpliva predvsem na drugačno razporeditev zraka v pljučih in tako na druačno stiskanje pod pritiskom. Tako je tudi lažje izenačevati pritisk.