Naj dodam novo lokacijo na potapljaškem zemljevidu PDM kluba. Tja smo začeli hodit koncem 90.let. Domačini smo nas kar hitro vzljubili in vzeli za svoje. Kamp pri Begotu je bil naš dom v tistih poletnih mesecih. Naj povem, za vse, ki še niste bili na Zlarinu, kje otok sploh leži. Najlažje je rečti, da je prvi otok nasproti Šibenika, v bljižini so še Prvič, Otok mladosti (kot se je zaradi turizma poimenoval),... ter cel kup lokacij kamor smo hodili na potope. Ne daleč stran je otoček Sokol, kjer je dolga leta kraljeval Gospod Jastog, pa Sestrice, Hrbušnjak, Vrkljača in ..... V samen kampu ni bilo nikoli dolgočasno. Pričeli smo s tradicionalnimi Zlarinskimi skoki v vodo. Štartnino smo v trgovini blagovno zamenjali. Kune in lipe za Babiča. Gajbo je dobil zmagovalec, ki je žirijo (beri ženske) najbolj navdušil s skoki. V seriji treh skokov je bil zadnji precej svoboden in plod ustvarjalnosti in domišljije. Zmagovalec je nagrado delil še dolgo v noč oz jutro s svojimi potapljaškimi kolegi.
Pižama parti je razkrila zakaj v mariborski bolnišnici primanjkuje pižam. Srdeljada in Zlarinska noč....lahko bi ti dve prireditvi poimenovali tudi Noč PDMja in Čas je za PDM. Ljudje so od blizu in daleč prišli na Zlarin, vsi so si zapomnili PDM. Herman je na vrh drevesa na osrednjem trgu obesil našo klubsko zastavo. kr hitro se je zastavi pridružil še klubski voziček.
Šotorijada je dosegla višek 1999. leta, ko smo dobesedno imeli šotor na šotoru. Takrat so se začele tudi velike težave s sanitariji. Frangežica, Benko & co. so skoraj odnesli Begota v drek. Vse smo preživeli in se z veseljem vrnili tudi naslednje leto.
več dogodivščin pa v nadaljevanju. se nadaljuje......
