H2O team

wej..kaj pole bo akcija al ne!? sm gledu zdej iz Sv.gore proti Alpam pa ni glih lepo za videt. Jst grem ju3 s kolesom na "skok na Mangart" - pa sm sow malck oblake pogledat Drgač je pa pr nas v Go jasno.
Srečno za ju3. Upam da vam uspe. Se vidimo za nazaj kje po Soški...

P.s. če boste fajn zmatrani je varjanta čez Italjo manj naporna - ni pa tko Slovenska -ali pač

Vse je spakirano in čez 10 min se začne akcija. Komaj čakam!!!

Poročanje o vsem sledi ob vrnitvi.

Jure

prejeli smo kratki raport o poteku projekta:

ekipa je ob 2:00 štartala iz Kredarice.
ob 3:20 so osvojili najvišji vrh Slovenije, nekateri bili deležni tudi krsta
ob 7:00 prihod v Trento, čaj, kava in kratki počitek
ob 10:00 štart kolesarske etape z mnogimi vzponi

sedaj, ob 14:30 je ekipa 60 km pred obalo, kjer jih čaka še potop na najglobljo točko slovenskega morja.

zaenkrat torej vse poteka dobro, držimo pesti do konca!

Evo nas nazaj

in uspelo nam je.

V soboto smo štartali pri Aljaževem domu se povzpeli čez Prag do Kredarice, kjer smo si malo odpočili ter se najedli. Zaradi razburjenosti nismo mogli prav spat tako da sem jaz oči zatisnil samo za 2 uri.

Ob 2h zjutraj smo štartali z naglavnimi svetilkami preko malega Triglava do Aljaževega stolpa. Prav poseben občutek s svetilko, ko vidiš le tisti klin in skalo pred seboj, ko pa se obrneš pa sama črnina...

Ob 3.20 smo kot rečeno bili na vrhu spust v trento pa je nato trajal 5 ur. Tako smo prišli do avtomobilov šele nekaj po 8 uri nakar smo morali pretečt še kilometer ali dva do asvalta kjer smo lahko presedlali na kolesa.

Sam sem že po treh kilometrih kolesarjenja prišel do problema saj mi je pričela razpadati pedalka s katero sem se nato ubadal prav do Pirana. Enkra sem celo padel ker se mi je zataknila.

Kolesarski del je bil še posebej na poren. Tisti ki smo se peljali preko Slovenije smo lahko ugotovili, da je bila pot napačno ocenjena in preračunana tako da smo naredili še kar nekaj dodatnih kilometrov. 211 jih je bilo vseh na koncu.

V Piran smo tako prispeli šele nekaj po 19. uri, ker pa se je že pričelo temniti smo morali takoj v vodo in na potop. Andrej je poiskal in našel globino 39,2 metra, kar pomeni, da sta bila tudi tukaj 2 dodatna nevračunana metra. Za potop sva se z Juretom pripravljala dobrih 10 minut po skoraj 18 urah napora. Odplavala sva kakšnih 200-300m do boje, naradila en poskusni potop na 30 metrov. Nato pa se spustila v temo. Po 25m je bila vidljivost praktično 0. Na dnu nisem videl niti svoje roke. Potop je bil izjemno naporen, pa vendar sva ga z Juretom oba odlično opravila.

In tako sva z Juretom postala prva, ki jima je uspelo stopiti na vrh Triglava (najvišjo točko) in se potopiti na dno slovenskega morja v enem dnevu, brez tehničnih pripomočkov (razen kolo).

Za hec sva potem z Juretom odplavala še nazaj do obale kjer smo pa malo proslavili. Res malo ker smo bili že čisto utrujeni. Na poti proti domu pa nas je tako vse zmanjkalo.

Hvala vsem za podporo, sploh celotnemu spremljevalnemu teamu, brez katerih res nebi šlo. Vozili so nam kombije s hrano in pijačo, nas čakali na kontrolnih točkah, podajali sveža oblačila... Hvala vam.

V glavnem ZMAGALI SMO!!!

Bravo!

Evo, pa ste prvi in zaenkrat še edini!

Čestitke!

iskrene cestitke vsem

Ja ni kaj.
bravobravobravo
vsem čestitke.

pohorc

Bravo fanta .

A sta potop naredila z konstantno obtežitvijo ali varijabilno?

Danes sem si vzel dan za počitek in za lagano pivce. Včerajšnji dan je bil zelo naporn ampak vreden truda. Sedaj ko za nazaj gledam kaj smo doživeli, videli, nardili,... in sem si že fizično opomogel, vidim da je bil vložen trud poplačan.

Zanimivo je, da sem bil prvič v življenju na Triglavu in da sem bil prvič na gori višji kot 2000m. Do sedaj sem s kolesom največ prevozil 130km, včeraj pa kar 210km. Tudi potop je bil nekaj posebnega, ker se nikoli nisem potapljal v vodi s tako slabo vidlivostjo na takšno globino.

Vzpon na Triglav je mala šala, bil sem spočit in polno zmotiviran. Prvi problemi so se pojavili pri hoji navzdol proti Trenti. Ker nas je preganjal čas smo zelo hiteli in pri hitri hoji mi je nabijalo v kolena in podplate, tako da so bili zadnji kilometri zelo naporni. Najhujše pa je bilo na kolesu, ko so po 120km začela boleti kolena in rit. Nisem več mogel goniti sede, stoje pa še manj. Moči v nogah in kodicije je bilo dovolj, bolečina v sklepih in tazadnji pa so me uničevale.

Potopa se nisem bal, imel sem respekt pred globino, ker ne poznam odzivov svojega telesa po tako ekstremnih naporih. Že na kolesu sem se odločil, če bom zaznal najmanjši problem bom kar odvrgel pas in pač naredil potop v spremenljivi obtežbi, saj ne piše da mora bit potop po tekmovalnih pravilih. Problem pa je bil ker se je kolesarjenje zavleklo in sma se s Sandijem začela potapljat ob sončnem zahodu, tako da sma imela kakih 10 min za pripravo. Vidljivost po 15 m globine je bila cca. 0.5 m, kar je zelo neugodno vpljivalo na psiho. Med potopom sem držal roko stegnjeno pred glavo in se z njo zaril v muljasto dno, zanimivo je da dna sploh nisem videl, čeprav sem ga imel kakih 30 cm pred seboj. Na površje sem se vrnil kar zakislen in zadihan, ampak čisto ok. Oba s Sandijem sma naredila potop s konstantno obtežitvijo.

Po potopu pa veselje, foto shooting, pakiranje in zaslužena večerja ob pivcu. Kot zanimivost lahko povem, da smo v avtomobilih vsi takoj zaspali, v kombiju smo na zadnjih sedežih sedeli trije in po 5 min vožnje smo že vsi ležali v nezavesti. Danes me še bolijo kolena in čutim malo utrujenosti v nogah, drugače pa sem tipi topi.

To je bil moj fizično najbolj naporen dan, vsekakor pa tudi en od lepših v življenju.

Jure

Hvala vsem za čestitke!

Kot je Jure rekel je bil eden najlepših in najbolj napornih dni... Vsekakor si ga bom zapomnil.

Fantje vse čestitke za podvig, naredili ste svoj Ironman, fantastično. no upam pa, da ga še kdaj organizirate

Za nagrado pa slikica z delfinom, ki je najpogostejši plavalec v Slovenskem morju(Morigenos)

Minil je slab mesec od uspešnega zaklička Projeta -2901. V današnjem Večeru je izšla daljša reportaža, ki jo je napisal Boris Strmšek, eden od desetih udeležencev projekta. Čestitke za dobro napisan članek in promocijo v medijih. Še link na reportažo: http://www.vecer.si/vecer2006/default.a ... 2505108056

Jure

No, čestital sem že...bi paše nekaj dodal

"...Jure in Sandi se potopita celo na dah..."


"hvala bogu" da je to objavljeno vsaj na koncu, ker to je bla tista pika na i...kompletnen projekt je hvale in občudovanja vreden...ampak prva dva dela avantura sta dosegljiva marsikomu in tud tretji s "flašo" na hrbtu...na dah it dol je pa druga zgodba...ampak, da je vsaj omenjeno, čeprav premalo...

moje skromno mnenje

Prva dva dela sta res za marsikoga dosegljiva, kak triatlonec, dobro pripravljen športnik, bi ju premagal, če bi si jih zadal za cilj. Hoja in kolo sta nas čisto vse pošteno zdelala, pa smo tudi mi imeli zraven bivšega triatlonca, ki je sadaj kolesar. Po resnici povedano si nihče ni mislil, da bo tako naporno, ampak volja je premagala bolečine v kolenih in tazdnji.

Potopa na dah na -37m pa je v normalnih pogojih zmožnih le malo Slovencev, po 18 urah fizičnega napora, pa je to dosegljivo le za par tekmovalcev v apnei. Hujše od globine se mi je zdelo, da je bila vidljivost po 25m praktično nič, obstajal je tudi strah pred krči po velikih fizičnih naporih. Pred 10 dnevi pa sem od kolegov s primorke slišal, da je na tistem mestu dosti pozabljenih ribiških mrež, o tem pa rajši ne bom razmišljal.

Sedaj pa so ostali zelo lepi spomini.

Jure