Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
20.2.2014

Profesionalca Žan in Fenu


Z malgaškima profesionalnima lovcema Žanom in Fenujem sem lovil že večkrat. Junija in decembra lani, nameravam pa še v marcu letos. Nekaj sem se od njiju naučil, zanimivo pa ju je že samo opazovati. Lovita vse dni v tednu razen za vikend. Njun delovnik traja od šestih do dveh. Če je rib veliko ali pa nasprotno, zelo malo, tudi krajši čas.

Njun posel, profesionalni podvodni ribolov, je tak. Čoln – piroga, dolga 8 metrov, je last tistega, ki jima odkupuje ribe. Kupuje jih po kosu, ne na kilo. Podrobnosti ne vem. Na kilo jih potem prodaja on. Žan ima svoj motor, Tohatsu, 15 konjev, njegov solovec Fenu, samo lovi. Ulov delita na pol. Pravita, če ujameva 30 rib je v redu, če manj, je zaslužek slab. Bencin je drag –cena je enaka kot pri nas. Sicer pa je kilogram ribe okrog 5000 ariarijev – manj kot dva evra. Statistika pravi, da je povprečni mesečni zaslužek na Madagaskarju 30 evrov. Če sem ju prav razumel, se ne moreta osamosvojiti, ker piroga stane preveč.

Ko smo junija 2013 prvič lovili skupaj se nisem mogel načuditi njuni opremi. Mi, ki smo razvajeni, bi večino že davno vrgli proč. To velja tudi za avtomobile in številne predmete, ki jih v vsakodnevnem življenju uporabljajo Malgaši.

Ko je morje toplo, 28 stopinj, lovita v majici in kratkih hlačah, ko je zanju mrzlo, 26 stopinj pa sta si nadela scefrani potapljaški obleki. Elastike na puškah sta imela zvezane iz dveh kosov starih, kjer je bil list plavuti počen, sta ga spojila z aluminijsko ploščico in neti, strgano obuvalo sta zašila, puškin ročaj je od ene znamke, cev od druge, povezano s poliestrom. Nožev sploh nimata. Decembra sem jima prinesel več kosov rabljene in nove opreme in smo jo kompenzirali s štirimi skupnimi lovi.

Lovita na plitvinah, katerih vrh je 10 in več metrov, rob pa se spušča tja do 25- 30 metrov. V eni roki držita »flasher« pripravo za privabljanje rib. To je vrvica dolga kakih 10 metrov, na koncu utež, na vrhu plovec. Nad utežjo so privezane srebrno svetleče se izrezane ribe ali svetleči trakovi. Morda bi bil primeren slovenski prevod za to pripravo – svetlikajoča (bleščeča) vaba?

Ko sem v Ljubljani iskal primerno srebrno svetlikajočo odpadno embalažo iz katere bi izrezal ribe ali na vrvico nanizal svetleče trakove, nisem našel nič primernega. Folija aluminijske pločevinke je preveč toga, srebrne resice za krasitev novoletnih jelk so kmalu odpadle, ker so povezane z žico, ki jo je morje takoj zgrizlo. Šele tukaj sem izvedel za pravo embalažo in jo poiskal. To so srebrni trakovi s katerimi so ovite nove pnevmatike za motorna kolesa ali mehovi znotraj kartonskih škatel - embalaža za cenejša vina. Seveda se dobijo odlično in domiselno izdelani tovarniški flasherji, a zakaj, ko ga lahko hitro in poceni narediš sam.

Naša lovca v eni roki držita flasher, v drugi imata povodno puško, katere puščica je z vrvico privezana na plovec – bojo. Del vrvice na katero je navezana puščica je tanjši ali pa je to nylon (laks). Vrvica, ki se nadaljuje proti plovcu pa je precej debelejša. Vrvico z roko držita na puškinem ročaju. Ko je riba zadeta, puško izpustita (da izplava na površino), sama pa vlečeta, zategujeta vrv. Tako preprečita, da se riba ne bi zatekla v luknjo ali vrv med koralami na dnu ne bi zapletla in morda celo pretrgala.

Prepričal sem se, da je zategovanje ter izvlačenje ribe na površino s to tehniko bistveno manj utrudljivo kot uporaba kolesca (it.: mulinello). Odslej bom na plitvinah uporabljal to tehniko, ob obali ali koralnem grebenu, kjer ni strmih in globokih previsov pa še naprej kolesce.

Žan in Fenu se neprestano potapljata skupaj s flasherjem s katerim cukata gor in dol. Oprezata in se vrtita na vse strani, ker riba lahko priplava iz katerekoli smeri. Poudarjata pa, da riba vedno priplava iz nasprotne smeri kot vleče morski tok. Ribo večinoma uplenita nekako na pol poti do dna, na sredi vode. »U po dna« bi rekli Hrvati. Ko ribo zadeneta, izpustita puško, ta sama izplava na površino, onadva pa vlečeta za vrv na plovcu – boji, na kateri je puščica z ustreljeno ribo. Ribe predajata spremljevalcu v pirogi. Vse gre zelo hitro.

Pod vodo zdržita 2- 3 minute. Potopita do 25 metrov. Ker je morje često motno, ne vidi se dna, večino rib opazita šele med potapljanjem, ne s površine. Neprestano potapljanje je garaški posel, potopi mnogoštevilni. Apneje dolge. Razumljivo. Dlje in večkrat ko si pod vodo, bolj si sprejemljiv za ribe. Postajaš del njihovega habitata.

Ko ribo zagledata tudi po obnašanju in vrsti ribe vesta, kako ravnati. Ali lebdeti in počakati, da se sama približa ali zelo hitro pospešiti za njo (vodoravno ali proti dnu) ali pa se vrniti na površino, ker bo zasledovanje brezplodno. Zelo tipično je obnašanje ribe tazar (podobna ribi wahoo). Ta riba plava v svojo smer in s konstantno hitrostjo, tako, da s hitrim plavanjem lahko prideš do strela. Karangidi in barakude pridejo na strel tudi s površine.

Ko smo junija prvič lovili skupaj, je bila vidljivost kakšnih 10 metrov. Zdelo se mi je premalo. Profija sta lovila pelagijsko ribo (karangide, tazarje in kakšno barakudo) na robovih plitvin, precej globlje. Eden s flasherjem, eden brez. Na vrhovih, v razpokah pa jastoge in kakšno kirnjo. Z mojo tehniko je bilo klavrno. Tudi zato, ker je bilo ribe od kamena zelo, zelo malo. Takrat mi je postalo jasno, da naš tip preže (za ribami začneš oprezovati šele ko si na dnu poiščeš zaklon) tu ni primeren. Vedno, v vseh fazah potopa je treba oprezati na vse strani in kot že rečeno, zlasti lebdeti, prežati u po dna.

V decembru je bila vidljivost slabša, v ulovu so prevladovale barakude (med tremi in osmimi kilogrami), ki so se zadrževale v jatah po 30 do petdeset skupaj in se premikale po plitvinah.

Od božiča pa vse do sredine februarja sta bila naša lovca na suhem. Zamenjati je bilo treba impeler, rezervnega dela pa od nikoder. Ko sta šla 15. februarja spet na morje, sta ujela nekaj manj kot trideset rib. Večinoma tazarje (od tri do pet kilogramov, kaže da je zdaj njihova sezona) in nekaj karangidov.

Morje je zdaj zaradi več kot mesec dni neprestanega dežja zelo motno, potapljanje zato zelo naporno. Počakal bom, da se malo zbistri. Potem pa z Žanom in Fenujem spet poskusim.

Madagaskar, 20. februarja 2014


Avtor: Vane D. Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke