Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
17.9.2005

Jadranje v septembru


V soboto 17.9.2005 nas je šest prijateljev (3 pari) odrinilo za en teden na jadranje. Ker sam nisem ravno zagrizen jadralec sem bil sprva malo skeptičen. No, ker me družba dobro pozna, sem se pogodil, da bom lahko lovil ribe, koliko se bo pač glede na okoliščine dalo. Na žalost je jadranje tak šport, pri katerem vidiš in imaš, na "dohvat ruke", ogromno dobrih ribolovnih lokacij, vendar se je tam z jadrnico zelo težko ustaviti za več ur. Vseeno sem s seboj vzel kompletno opremo. Ker smo startali iz Sukošana, sem nameraval ribolovno dovoljenje kupiti v Zadru. Tja sem prispel okoli poldneva v soboto in glej ga vraga – vsa tri prodajna mesta so bila zaprta, karto naj bi bilo moč kupiti šele v ponedeljek. Neeee! Besen in razočaran sem premišljal kako naprej, ko sem se spomnil, da imam s seboj seznam vseh prodajnih mest na Jadranu. Najdem Biograd, kličem v trgovino, kjer mi prijazna prodajalka pove, da je ravnokar zaprla štacuno. Razložim ji situacijo, malo pojokam in jo prepričam, da me počaka 20 minut, sam pa pohodim gas in v domenjenem času prispem v Biograd. Gospa me je že čakala na vratih, mi v hipu napisala dozvolo, sam pa sem jo potolažil z buteljko dobrega mariborskega vinčka. V hipu drugače razpoložen sem se odpravil v Sukošan, kjer je že čakala jadrnica. Od tega trenutka dalje sem odločen, da imam s seboj zmeraj spisek prodajnih mest ribiških dovolilnic, kar toplo priporočam tudi vsem ostalim!

Štartali smo pozno ob slabem vremenu, zato smo odmotorčkali na Pašman v uvalo Soline in se tam čez noč vezali na bojo. Kar je bila tudi moja prva priložnost za lov. Zjutraj sem vstal ob 6.00, si pripravil by-boat in odrinil na zunajo stran Pašmana. Ker je pihala huda burja sem zapravil precej časa, da sem se spravil v vodo. Tam pa razočaranje. Po 2 urah lova nisem videl praktično nobene ulova vredne ribe. Poklapan sem se vrnil na zajtrk na jadrnico in upal, da ne bodo vsi lovi takšni in bom lahko družbi postregel s kakšno manjšo večerjico in ne samo govoril o ulovih iz preteklosti.

Pot smo nadaljevali proti Dugem otoku, vendar se je burja tako razpihala, da smo morali že čez dan parkirati v Saliju in tam počakati vse do drugega jutra. Vmes je pogosto deževalo, sam pa sem se po kopnem razgledal za morebitnimi lovnimi lokacijami. Zvečer sem se nekaj minut hoda iz luke vrgel v ogromne peneče valove. Sprva je zgledal lov zaradi razburkanosti nemogoč. Tudi teren je bil zelo neprivlačen, saj je bilo dno predvsem peščeno (in nastlano s tonami železja, gum…), ob robu pa nisem mogel loviti. Delal sem čeke na okoli 10-15 m ter ujel porcijsko oradico. Ko sem nato že skoraj obupal, sem se pričel vračati proti jadrnici. Takrat je proti meni švignil okoli 40 cm velik cipelj, ki sem ga zaradi upora puške komaj sledil. Ko sem sprožil skoraj nisem mogel verjeti, da sem ga zadel, saj se je vse odvilo tako hitro. Opogumljen sem pot nadaljeval, dobil še eno orado in pica, kmalu zatem pa je že v polmraku name pikiral brancin enake velikosti kot prej cipelj. Tudi tega sem lepo zadel, nato pa z lovom zaradi že zelo slabe vidljivosti zaključil. Končno sem lahko ladijskim kompanjonom pokazal, da tu in tam res dobim kakšno ribo.

zgodbiceBrancin in cipelj iz Salija

Drugo jutro sem se ponovno odpravil na enako lokacijo, s tem, da sem obdelal še en pomol z nasipom pod morjem, rezultat pa so bili brancin, orada in pic, velik cipelj pa se mi je že zadet iztrgal, saj je bil preboden v trebuh. Ob lepem vremenu smo nato nadaljevali pot na Kornate, kjer se je moj nasmešek malo zmanjšal, saj smo zajadrali v nacionalni park, kjer je lov pač prepovedan (seveda sem v Talaščici in kasneje na Kornatih videl potapljače v maskirnih oblekah in brez boj, ki verjetno niso gob nabirali…). Prenočili smo v Vruljah na Kornatu in tam šefa restavracije pregovorili, da nam je poleg velikega kokota iz njegove skrinje pripravil še vse naše ribe. Hrana je bila odlična, družba je na prvo mesto postavila okus brancina, nato orade in ciplja, kokotovo meso pa je bilo nekako premalo ribje, bolj podobno svinjini. Po obliznjenju prstov smo zaspali, zjutraj pa nadaljevali s plovbo po Kornatih.

zgodbiceZa prste obliznit!

Ogledali smo si Kaprije, za prenočišče pa smo si izbrali Žirje (uvala Muna). Tam namreč živi gospa Ljubica Konti, ki je znana po tem, da pripravlja najboljšo hobotnico izpod peke na Jadranu. Večerjo smo naročili kar po telefonu in zvečer nas je v njeni gostilni/dnevni sobi/kuhinji/vinotoču (vse hkrati) že pričakala zares najbolje pripravljena hobotnica, kar sem jo doslej okusil. Ob tem, da je Ljubica čista legenda, stara 75 let in še zmeraj vse hobotnice in ribe lovi sama s čolnom, na katerega sam ne bi upal stopiti, da ne potone. Če boste slučajno kaj pohajkovali tam naokoli, se pri njej obvezno oglasite!

zgodbiceLjubica Konti in naša klapa

Zjutraj je ponovno nastopil moj trenutek. Kar brez čolna sem se odpravil iz zaliva, kjer smo imeli zasidrano jadrnico. Ob robu rib ni bilo, sem pa na nekaj globljih mestih ujel orado, pica in hobotnico. Poskusil sem še z globoko čeko na robu me kamenjem in travo in glej ga zlomka. Na globini 15 m je direktno name pridivjal zobatec, od oka bi mu prisodil 3-4 kg. Pričakoval sem, da se bo še pravi čas ustavil in obrnil, vendar je zaplaval proti vrhu puške v dosegljivo območje. Tam se je za hip ustavil in se nato v trenutku obrnil stran od mene. Optimalni trenutek za strel je bil že mimo, vendar sem vseeno sprožil. Ost je švignila ob njegovem levem boku tja nekam v prazno, rdeči ribon pa ga je odkuril v globino. Bil sem tako jezen, da sem se drl na poti na površino. "Budalo! Tako redko ti pride zobatec na 100% strel, pa še takrat zaserješ!" Po umiritvi sem odložil nekaj odvečnih uteži in pričel z načrtnim lovom v globini. Tokrat je bila slika klasična: ob vsakem potopu sem v daljavi videl ogromne zobatce, ki pa so se mi približevali le za toliko, da so me zafrkavali. V domet ni prišel noben več, ne glede na zmeraj globlje potope. Izčrpan sem odnehal in z dolgim nosom zaključil lov.

Naprej smo krenili severno, proti Dolgem otoku. Utrujen sem nekaj ur prespal in v sanjah prej izgubljenega zobatca ujel. Po lepem jadranju smo se odločili, da prenočimo na otoku Rava, uvala Mala Rava, ki leži me Dolgim in Ižem. Zvečer sem si ogledal teren in se zjutraj spet direktno iz barke podal v lov. Na moje presenečenje je bilo rib veliko. Najprej sem zadel orado, ki pa se mi je na žalost strgala. Že čez nekaj trenutkov sem dobil novo priložnost, tokrat je precej velika orada končala na vrvici. Med počasnim in tihim plavanjem v brezvetrju sem nato zastreljal še nekaj lepih rib, dobil pa orado in pica. Ker nekako nisem več videval veliko lovnih rib, sem se odločil, da krenem nazaj na jadrnico. Na mestu, kjer je bilo prej veliko življenja sem naredil še nekaj ček od 10 – 15 m. Na eni izmed njih na globini 13 m sem v daljavi opazil dve oradi, ki sta se mi dokaj zanesljivo in vztrajno približevali. Zelo mirno sem usmerjal puško proti njima in skoraj bi sprožil, ko sta se nenadoma obrnili in bliskovito švignili v modro. " Kaj za vraga? Sam sem bil popolnoma tih!" Tedaj mi je postalo jasno! Z desne sta pred mene priplavala dva gofa. Enega skoraj nisem imel časa pogledati, saj sem se osredotočil na tistega pred mano. Delček sekunde sem okleval, nato pa bum! Zadel sem ga malo za škržnim poklopcem. Takoj je podivjal, mi odvil nekaj metrov vrvice, vendar je bil dobro zadet, tako da sem ga hitro zategnil in "prilepil" na krilce od osti. Na površini sem ga pričel počasi vleči k sebi, medtem ko je okoli mene delal kroge. Ko sem ga dosegel, sem ga močno stisnil ob telo, ga prijel med usta in škrge ter se odpravil do obale. Tam sem ga hotel pokončati z nožem, vendar mi je ob trenutku nepazljivosti zdrsnil iz roke in podivjano potegnil v globino! Panično sem pograbil vrv od puške in na srečo se je krilce puščice ponovno odprlo, tako da ni uspel zdrsniti čez vrh. Ponovno sem ga prijel in tokrat uspešno obvladal. Ves čas plavanja nazaj na barko mi je skozi glavo hodila misel: "Riba je ujeta šele tedaj, ko je varno privezana na vrvico!!!" Na srečo se tega zavedam in ribe nikoli ne snamem iz puščice, preden jo nataknem na vrvico, kar se mi je tokrat zelo obrestovalo. Ob prihodu na jadrnico sem ob predaji ulova požel buren aplavz, tako da sem prijatelje jadralce le prepričal, da ribiči občasno tudi kaj ujamemo, he, he. Na žalost tehtnice nisem imel pri sebi, smo pa težo ocenili na 4 kg, gof je bil izmerjen 75 cm.

zgodbiceVeselje je bilo neizmerno!

Ker nismo vedeli, kaj naj naredimo s tako veliko ribo na jadrnici, smo se odpravili na otok Iž, kjer smo v Malem Ižu poznali lastnika restavracije in ga pregovorili, da nam je ribe spravil v hladilnik in nam jih pripravil naslednjo večer. Pot nas je nato vodila na Molat. Glede na dokaj divjo okolico in veliko ribiških čolnov sem pričakoval še zadnji uspešen lov. Odpravil sem se ponovno zgodaj zjutraj. Plaval sem ob strmo padajočih skalah nad morsko gladino, vendar pa je bila na žalost slika pod morjem popolnoma drugačna. Dno je bilo zelo položno in praktično od roba prekrito z visoko travo. V dveh urah nisem videl niti ene merske ribe, kraljevali pa so majhni fratri, ki jih je bilo neskončno veliko. Tako kot sem tokratni teden z neuspešnim lovom pričel, sem ga torej tudi končal.

Zadnji dan smo se odpravili nazaj na Iž. Med potjo smo obiskali še nasedlo, razpadajočo ladjo na severu Dolgega otoka. Nisem si mogel kaj, da ob prekrasni siki nisem prepričal klape, da se skopamo. Samo z masko in plavutmi sem plaval na razbitino. V okolici je bilo več jat zelo velikih salp in cipljev, vendar sem iskal nekaj drugega. Iskano sem našel na globini vsega 5 metrov ob ladijskem vijaku – 15-20 majhnih gofov, felunov, ki so popolnoma brez strahu krožili okoli mene kot zavesa. Bili so veliki cca. 30-40 cm in zelo radovedni, tako da sem se enega celo dotaknil s konico prsta. Po kratkem igranju sem se odpravil nazaj na barko, s katero smo odhiteli na Iž. Tam nas je že čakal gazda z roštiljem, na katerega je vrgel lepo filetiranega gofa in preostale ribe, za dodatek pa nam je pripravil še hobotnico s krompirjem. Mljask.

Tako se je počasi zaključilo naše popotovanje po neizmerno lepem Jadranu. Izkazalo se je, da so bili moji strahovi o tem, da na jadranju pač ni mogoče loviti rib, neutemeljeni. Potrebna je dobra in kolegialna ekipa, ki zna prisluhniti tudi kateri od drugih morskih aktivnosti. Seveda pa se mora tudi ribič zadovoljiti z le krajšimi ribiškimi postanki na neznanih in pogosto slabih terenih. S takšnim kompromisom je lahko potovanje z jadrnico dvojni, jadralski in ribiški užitek. Do naslednjič!

Avtor: Samo G.


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke