Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
15.6.2006

Cres 15.6.2006 (1. del)


Letos je bilo segrevanje morja še bolj neobičajno kot leta nazaj. Njega dni je bilo za prvomajske praznike okrog 18 stopinj, kasneje okrog 15, letos pa zaradi podaljška zime še toliko ne. Najboljši je lov ob obali, ko se voda začne segrevati od 16-18 na več. Takrat ribe pridejo na spomladansko pašo. V tem času se da ujeti pice, brancine, kasneje v juniju tudi orade.

Končno se je naredilo vreme in morje dovolj segrelo. Ali bom spet koga prosil, da gre z mano za vikend pa mu ne bo pustila baba ali se mu ne bo preveč dalo ali pa bo že kako drugače, da z lovom ne bo nič? Ribe je treba lovit ko je vreme, ne ko se komu zazdi. Predvsem pa je to strast in če tega v človeku ni, je bolš počet kaj drugega. Je manj komplicirano in manj naporno.

Nič, grem, takoj, sam. Na Čutinu sem okrog dvanajstih. Lovim do petih popoldne pa nič. Če ni, nima smisla forsirat. Ne bo na nobeni lokaciji. Mitja ma to foro, da ko prideva na eno mesto bi rad drugam, če pa greva prav tam, bi bil rad tu. Ujamem samo enega pica. Zdaj so majhni, ko pa sem začel tu pred 13 leti, so bili tapravi. Zasidram se v enem od znanih zalivčkov, kjer lahko postavim šotor. Tako, da je ravna površina za šotor, lepo za sidrat in da ne bo noben težil. Šotor preko noči vedno postavim. Zaščita pred komarji! Če grem še s kom navadno modruje, naj bi kar zunaj spala. Ti kr dej, jest pa vedno spim v šotoru, ker je meni znano in upoštevanja vredno dejstvo, da so ob morju vedno komarji. Zadeve mam naštudirane pa mi gre na živce če hoče kdo moje dolgoletne prakse spreminjat. Če pa drugega, kljub opozorilu pikajo komarji, naj ga kar. In njim v dober tek.

Na pomolčku zamezim. Zanimivo, ribje konzerve. Večkrat vzamem plinsko plato pa pripravim ribe. Zdaj, ko sem sam, se mi ni dalo vlačit vse te opreme. Počakam, da odidejo še zadnji turisti, ki se hodijo mimo kopat v zaliv, nato pa na mestu, ki sem ga pod drevesom uredil že pred mnogimi leti, postavim šotor. Pred spanjem še malo Harrya Potterja - baba ma res super fantazijo in je kreativna. Zato mi je njeno pisanje ful všeč. Tudi za podvodni lov moraš biti kreativen. Danes je tako, jutri drugače.

Ob 7.30 sem nared. Ker sem sam je najlažje obplavat otoček. Že v potapljaški obleki se zapodim proti Čutinu malem. Komaj se usidram že pripeljeta zraven dva z enakimi nameni. Iz Raba, nista pa še oblečena. Prideta zraven in vprašata. A si že kje lovil. Neču da vama kažem, da čete se nervirati. In gresta na veliki Čutin. Ves čas ne bosta vedela ali sem ga že preplaval.

Podvodne lovce nerad vidim na terenu. V gostilni ja. Da kej naložimo. V nekaj urah ulovljene količine presežejo tone. Težko nakladanje. Pa ne pri meni. Večina laže sebi in drugim. Pravi takole: na dopustu sem super lovil, cel kup rib. Akvarij. Namenoma ali iz abotnosti pa pozabi povedat: da je v desetih dneh: tri dni bilo slabo vreme pa je lovil le po dve urici, enkrat ujel dve ribi, trikrat nič, dvakrat pa po tri, enkrat pa bil pijan. Ja potem pa je treba še opredelit kaj je za koga riba. Zame je to kvalitetna riba, težka, recimo pol kile in več: brancin, orada, pic, šarg… Ciplji, salpe,…so ribe bolj za tolažbo. Izjema je cipelj, ki mu v Istri pravijo volpina, samotar, z rumeno liso in velikimi očmi. Beži, pa zelo je okusen. No pa tem velelovcem seveda ni jasna statistika. Statistika pravi: število ulovljenih rib ali kilogramov delimo s številom dni, ko smo lovili. To je povprečni ulov na lovni dan. Da se razumemo, vseh dni ko smo lovili. No in tu pride prava slika na plan. Ne pa da nekdo vse počitnice projecira skozi prizmo le enga uspešnega lova. Ta statistika je kruta realnost, ki mnogim ne ustreza. Ena mojih najboljših statistik v kilogramih je v paru 13 kg na dan. To sva nekoč v treh tednih z Alijem dosegla na Itaki. Seveda so bile to kirnje pa čeprav.

Med lovom spremljam tudi kaj se dogaja na površju - če je še kdo na terenu, kam gre, kje je bil…Tuje poteze navadno prečitam in sem korak naprej pred drugimi, kar pa je seveda dodaten napor.

Je bonaca, slabo, je pa kar zgodaj, kar je dobro. Stegnem vrat in za rtičem zagledam brancina kako potuje proti meni. Takoj dol, potegnem se nazaj, in čakam. Najprej brancina ne vidim potem pa se prikaže. Ne ostane mu drugega kot da je radoveden, ko se takole potegneš nazaj. To je za brancina ali orado smrt. Ne vesta kaj je za ovinkom pa ju to zelo matra. Ne riskiram strela v glavo, počakam, da mi pokaže bok in bum. Potem pa do čolna ni nič.

zgodbiceZ gumenjakom se odpravim ob obalo. Na pozicijo, ki jo vedno obplavam. Je dobra za brancine. Morje je zelo bistro, prvih 300m ni nič. Z levo roko se počasi vlečem tik ob obali. Plavuti mirujejo. Pogled je usmerjen daleč naprej, dokler se kaj vidi. 30 m naprej vidim mladega kormorana. Stisnem se še bolj k obali in pripravim na potop, da bi ga pod vodo opazoval. Da se malo pohecam z njim. Še preden se potopim pa je že pred mano! Očitno preganja ribice. Presenečenje!!! Tik za njim z veliko hitrostjo nori jata kakšnih pet brancinov.

Vsi so lepe velikosti. Spet zmanjka časa za potop. Le usmerim puško proti njim. Tako so zaletavi, da ne opazijo, da sami postajajo plen. Samo še izberem največjega in pok 2,5 kilograma. Krasno. Moja najljubša riba in tako lep dogodek. Lovec med lovci. Doslej sem že nekajkrat ujel brancina za kormoranom, a vedno je bil le eden. Imam že dva brancina in sem že prave volje. Nisem pa še prilezel do ta-prave pozicije. Stalno grem tja pa če so al ne. Enostavno ne veš vnaprej.

Tam kjer štrli nekaj skalnih špic in je za njimi kot nekakšna laguna, zagledam jato cipljev, in tudi brancinov. Igrajo se na soncu. Hitro se potopim za čer, večji to opazi ali začuti in se takoj usmeri proti meni. Pok, 2 kilograma. Veselje je še večje. Ko ga spravim na portapesci, (nekateri lovci uporabljajo portaniente), zaplavam proč od obale. Logika je ta, da je treba povečati radij, kjer so se ribe že preplašile. Vržem kamen, in na dno. Že prihaja. Pok. Na ražnju. Tudi ta ima okrog 2 kilograma. Če sem težo napačno ocenil vam javim, ko jih vzamem iz skrinje in pojem. Mljas..

Več skoraj ne rabim. S čolnom grem nazaj proti Krku, se še trikrat ustavim pa rib ni več. Ura ni več tako zgodna, spremenila se je vidljivost in kdo bi še vedel kaj.

Bil sem po svoji volji, brez tuje pomoči, ob pravem času in na pravem mestu. Špica!!! Lepših trenutkov ni. Jutri pa z Mirotom raziskat Velebit, ki me že desetletja opazuje pri lovu pa nikoli ne vem, kaj skriva za golim hrbtom.


P.S. Lublanščina namerno uporabljena

Avtor: Vane Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke