Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Vezu spijo z ribami


Vezu so narod jugozahodnih obal Madagaskarja, afriškega porekla. So odlični ribiči, ki so še nedavno s svojimi pirogami sledili ribjim jatam po več dni skupaj. Ko so morali prenočevati na morju, so jadra uporabili kot šotore, zato se jih je prijelo ime morski nomadi.

zgodbice
Piroga med plovbo

Letos sem se s tem narodom pobližje spoznal, ko sem bil na jugu Madagaskarja v vasici Ambola gost prijaznega in zanimivega Italijana – Filippa. Zgodba, kako sem prispel v to odročno vasico, kjer se v letu dni pojavi največ do dvajset turistov, je dolga in zamotana.

S Švicarjem Brunom sva se že lani dogovorila, da bova skupaj ribarila na skrajnem jugu Madagaskarja – v Itampolu, kamor že leta hodi v času med januarjem in aprilom. Bruno je odličen podvodni lovec in poznavalec teh terenov. V turistični vasici Anakao ima hišo, dve pirogi na motorni pogon in od tu potem potuje na skrajni jug, v Ambolo ali Itampolo.

zgodbiceKrmar krmari in vesla z veslom

Do Tulearja, mesteca v največji istoimenski provinci Madagaskarja sem iz glavnega mesta Madagaskarja, Antananariva pripotoval z lokalno letalsko linijo Air Madagaskarja, kjer me je po dogovoru pričakal Mustafa, Brunov prijatelj in lastnik trgovine z živili. Mustafa naj bi mi dal napotke, kako na jug, do Bruna. Za prvi del poti do Anakaa je treba uporabiti morski prevoz: gliser ali pirogo, nato pa je več možnosti: taxibrus (najcenejši prevoz v kombiju, kjer se gnetejo potniki skupaj s kokošmi, vrečami riža, gradbenim lesom…), kamion za prevoz rib ali terenec s štirikolesnim pogonom. Kombinirane ponudbe gliser-kamion nisem hotel sprejeti, ker je bil Francoz, Jill po imenu, predstavnik agencije Companie de Sud, neprijazen in zoprn, vse druge možnosti pa so popolna improvizacija. Vozne proge vozijo po pravilu "kakor kdaj" ali pa sploh ne vozijo. Taxibrus odpelje, ko je poln.

Imel sem srečo, po naključju sem v tulearskem hotelu spoznal Brunovega prijatelja Filippa, Italijana, ki živi in dela v Franciji, pol leta pa preživi na Madagaskarju. Njegova piroga na motorni pogon je bila prepolna živeža in gradbenega materiala, da bi se lahko z njim peljal na jug v Ambolo. Svetoval mi je, da lahko pridem do njega s pirogo iz obmorske turistične vasice, petindvajset kilometrov iz Tulearja, iz St. Augustina.

zgodbice
Piroga je vsa iz lesa

Pirogo, na jadrih ima napis in narisanega Ramba sta vozila Donnatien in pomočnik Amerique. Odrinili smo ob osmi zjutraj. Do poldneva piha severnik, opoldne pa zamenja južni veter. Če je pravi veter, je lahko vožnja zelo hitra. Tokrat ni bilo tako! Že po eni uri je nastopilo brezvetrje in domačina sta morala veslati. Kaj hitro je pomočnik omagal; izkazalo se je, da je prišel naravnost iz poročne zabave. Dal sem mu aspirin in nekako smo se prebili do Anakaa, kjer smo prenočili in že zjutraj ob štirih nadaljevali potovanje. Tudi tokrat je sicer stabilen veter zatajil in domačina sta velik del poti preveslala. Kadar smo vozili blizu obale sta vesla zamenjala z lesenima palicama in z odrivanjem od morskega dna gnala pirogo naprej. Ko je zapihal južni veter smo malo cikcakali, a piroge, ker nimajo gredlja, niso primerne za tak način plovbe. Če hočeš na jug, mora pihati sever in obratno. Drugega dne smo prenočili v vasici Beheloka.

Belce nas na Madagaskarju kličejo Vaza. Ne vem sicer kaj to pomeni, a v besedi je skrito marsikaj. Neko strahospoštovanje, morda povezano z bivšimi kolonialisti ali z dejstvom, da smo zanje bogataši. Otroci so kar naprej oblegali mojo sobo in mi govorili: cadeau, cadeau (francosko: darilo). Ko sem jim dal nekaj žvečilnih gumijev in plastičnih figuric so začeli v zameno nositi lupine lepih morskih polžkov. Ko pa so naturalno trgovino hoteli zamenjati za denarno, sem igro prekinil.

Tudi tretjega dne nam Eol ni bil naklonjen. Pirogista sta skoraj vso razdaljo do Ambole, kakšnih pet ur, preveslala in se pošteno namučila. To je bilo moje prvo potovanje s pravo malgaško pirogo.

V vasici pa Filippa ni bilo! Kaj sedaj? Nikogar ne poznam; domačini so do novega prišleka, nezaupljivi. Spomnim se, da ima vsak Vaza, ki ima na Madagaskarju hišo, običajno iz desk zbito barako, tudi čuvarja (gardien po francosko), ki pazi na njegovo imovino. Filippov gardien je mali deček, star enajst let. Brez pomislekov mi je izročil ključe Filippovega domovanja. Ime mu je Mamba, kar po malgaško pomeni kajman. Čeprav je njegova hiša velika skoraj sto kvadratnih metrov, prespim v šotoru. Da, v šotoru. Namesto mreže proti komarjem si je Filippo kar v hiši postavil šotor, ki ima prepotrebno zaščito proti komarjem.

Filippo je prišel šele naslednjega dne. Imel je nesrečo. Njegov mornarski pomočnik Balike, sicer izkušen pomorec iz plemena Vezu, ga je v bližini Soalare pregovoril, da nista plula po ustaljeni poti, ampak bliže obali. Nenadoma se je pojavil ogromen val, Filippo pa, ker ni vedel, da je piroga nepotopljiva, je naredil napačen manever in plovilo se je prevrnilo. Izgubil je ves tovor, poškodoval pirogo, motor pa je zalila voda. Jezil se je nase, da že deset let pluje z lastnimi pirogami a doslej ni vedel, da so nepotopljive.

zgodbice
Surovec: Surovo obdelan trup iz balse

Piroga ali drevak po naše, je vsa iz lesa. Izmed ostalih gradiv uporabljajo samo še bombažno jadrovino ter vrvi. Tudi žeblji so leseni. Vezu uporabljajo iz džungle pridobljeno le malo obdelano deblo iz balse. Balsa je zelo lahek, gobast les, prijazen za obdelavo. Pri nas jo uporabljajo modelarji. Z rezili izdolbejo glavni del piroge, trup, za ostale dele pa uporabljajo druge vrste lesa. Bolj trdega.

Na trup, do končne višine piroge dodajo še pas lesa, na vrh pa pribijejo rob, ki drži prečne letve, na katerih lahko potem sedimo. Te letve so zelo ozke in so za sedenje zelo neudobne. Zakaj ne vgradijo širših ? Verjetno zato, ker tako narekuje tradicija. Posebej dodajo krajna dela piroge, premec in krmo. Celoten trup je narejen. Balso, spodnji del trupa in notranjost premažejo s katranom, ki jo naredi bolj trdo, ostale dele, še posebej premec in krmo pa okrasijo z raznimi barvami in ornamenti.

Zdaj naredijo iz polnega lesa še vzdolžni stabilizator, ki je po obliki podoben surovcu balse iz katere so izdelali spodnji del trupa. Stabilizator z dvema, nekakšnima čepoma povežejo še z lesenima drogovoma, ki ju z vrvjo pritrdijo na trup. Dodajo še jambor, vesla ter jadro. Kadar se piroga preveč nagne, zleze pirogist na stabilizator in s svojo težo in nagibanjem preprečuje, da se piroga ne bi preveč nagnila. Pri tem delu so zelo spretni, saj med vožnjo do stabilizatorja hodijo po ozkem drogu in se držijo za vrvi.

zgodbiceTudi žeblji so leseni

Ko jadra ne uporabljajo, ga navijejo okrog jambora in položijo v dno piroge. Postavijo pa ga tako, da ga vpnejo v dno s pomočjo polmetrskega kosa lesa ter vrvmi, ki jih zavežejo okoli drogov. Piroge krmila nimajo, pirogist v krmi jo krmari kar z veslom.

Piroga je za malgaško pleme Vezu največja vrednost. Imajo prav majhne, dva in pol metra dolge pa tja do osem metrskih. Ko sem bil teden dni pri Filippu jo je prejšnji starešina vasi gradil in sem si vse faze izdelave lahko sproti ogledal. Piroga je bila tako lepa, da jo je Filippo sklenil kupiti, čeprav ima že dve. Pravi, da mu bo plačal manj kot 150 evrov, za nas smešno ceno, zanje pa pravo bogastvo. Večina domačinov ima samo svoje življenje, statistike pa pravijo, da je poprečna plača na Madagaskarju med 20 in 30 evri.

Ker je bila Filippova piroga poškodovana so naju domači mladci vozili na ribolov na veter ali pa so veslali. Tudi sami se ukvarjajo s podvodnim lovom. Opazil sem, da stik med spodnjim delom piroge, ki je iz balse in zgornjim pasom trdnejšega lesa pušča vodo, ko val zadene ob bok. Tega stika ne zakitajo, ker nimajo ustreznega materiala in raje praznijo vodo. Razlog zakaj delajo tako, je verjetno tudi v tradiciji.

zgodbice
Parkirišče pirog

Vezu so odvisni od morja in kot mi je pripovedoval Filippo, se na kopno še niso prav prilagodili. Na kopnem skoraj nič ne pridelujejo in tudi tehnike gradnje kolib so še zelo primitivne. Filippo je v času mojega bivanja zraven svoje hiše uredil še majhno hiško za gardiena Mambo in starešino vasi Tovunaia. Da bosta za njegove odsotnosti izmenoma v njej stanovala. Vezu zelo malo delajo. Le nekaj ur na dan. Ostalo je počitek. Filippo rad pretirava, a je povedal, da sam naredi več v enem dnevu kot oni v mesecu dni. Razen podnebja je kriva tudi hrana, ki jim ne daje dovolj energije za težja fizična dela.

Ribe, ki smo jih ujeli sem ob pristanku piroge komaj uspel fotografirati, ker so jih takoj odnesle ženske. Za pripravo obeda ali za prodajo. Prednost pirog, da nimajo gredlja je v tem, da lahko plujejo le po nekaj centimetrov globokem morju. Zato pa dno tudi večkrat poškodujejo. Takšne poškodbe balse potem zakitajo. V loncu segrejejo katran in mu dodajo neko rdečo zemljo ali nekaj podobnega. Povedali so mi, da to snov dobijo iz gozda. S to vročo zmesjo nato zalijejo poškodovana mesta. Ko se zmes posuši, jo z vročim železom zgladijo in dno je spet gladko.

zgodbice
Čep stabilizatorja

Ker je Filippo prišel v vas kasneje za menoj, sem moral prvega dne na kosilo v lokalni bife. Pripravili so mi riž in lignje. Na prvi pogled vse v redu, vendar sem dobil hudo diarejo, ki sem jo zdravil ves teden. Filippo mi je razložil, da vzrok okužbe ne tiči v hrani, ampak v nehigieni posode in pribora. Ker posode in pribora ne umijejo takoj, ampak čaka na pomivanje ves dan na soncu, se zaredijo mikroorganizmi in diareja je tu. Pri domačinih so trebušne kolike nekaj vsakdanjega in temu ne pripisujejo posebnega pomena. K nehigieni še pripomore dejstvo, da potrebe ne opravljajo v morju (stranišč sploh nimajo), ampak nekaj metrov od morja, kjer tudi pomivajo posodo. To mi je šlo zelo na živce, Filippo meni, da je temu morda tako, ker je morje za Vezu sveto!? Čeprav je tu že deset let, tega ne more spremeniti. Sicer pa ima Filippo Malgaše rad. Njegov mali gardien Mamba mu je kot sin. Čeprav te pri trgovanju skušajo naplahtati, pravi, so kakor otroci in jim tega ni zameriti. Azijci pa naj bi bili zahrbtni.

Mladec Rivu, ki nas je vozil na ribolov in je tudi sam dober lovec, me je želel na povratku peljati s svojo pirogo in malo zaslužiti. Po slabih izkušnjah z vetrom pri prihodu sem okleval z odgovorom. Imel sem srečo in v vas je prišel terenec s štirikolesnim pogonom, ki me je zelo hitro pripeljal v Anakao, od tod pa sem šel naslednjega dne z gliserjem v Tulear. Pred odhodom sem prijaznemu starešini vasi Ambola, Tovunaiu dal še nekaj denarja, kot nekakšno turistično takso. Teden dni življenja in podvodnega lova z ribiškim plemenom Vezu je minil še preden se je začel in ko sem končno pozdravil diarejo. Škoda, prehitro!

Avtor: Vane Dušan Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke