Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Podvodni ribolov v paru?


Eno osnovnih in najpomembnejših pravil/priporočil potapljanja (kot na vdih in scuba) je: 'NIKOLI SE NE POTAPLJAJ SAM'

To priporočilo je zelo pomembno in nikakor ne iz trte zvito. Pri potapljanju se kar hitro lahko zgodi, da se znajdeš na meji med biti ali ne biti. V teh trenutkih ti je v največjo in običajno edino pomoč partner, vendar partner na katerega se lahko zaneseš, ve kako ravnati v takšni situaciji in je seveda tisti trenutek blizu tebe. Tega pravila ne gre kar tako zavračati in omalovaževati. Ne-spoštovanje le tega seje žrtve med potapljači: rekreativci, lovci, scuba, .... . Pri potapljanju velikokrat, takojšna, čim-hitrejša pomoč pomeni izogniti se poškodbam ali celo smrti.

Da naštejem nekaj primerov pri podvodnem lovu, kjer nas to lahko reši ....

Vsi poznamo tako imenovani black out – izgubo zavesti, ki se pri potapljanju zgodi zaradi zastoja preskrbe možganov s kisikom, lahko pa tudi zaradi kakšnega udarca ob trd predmet, ali padca pritiska zaradi hitrega obrata (se nam zvrti v glavi).

Človek, potapljač pade v nezavest, delujejo še samo najbolj pomembni deli telesa (možgani, srce, ... ), ki sčasoma tudi prenehajo delovati, v kolikor pomoč ni pravočasna.
Običajno je dovolj pre-ventiliranje pljuč SPROSTITEV DIHALNIH POTI (saj pride do tako imenovanega krča glasilk, ki preprečuje prodor vode v pljuča) IN ENEVTUELNO PAR VPIHOV V PONESREČENČEVA PLJUČA (dajanje umetnega dihanja na klasičen način, usta na usta, ali usta na nos, potapljači uporabljamo tudi usta na dihalko – ki mora biti seveda pravilno nameščena v usta potapljača, ki mu dajemo umetno dihanje). Nekateri uporabljajo tudi progovarjanje DIHAJ, DIHAJ, .... ali kaj podobnega, kar je uporabno dokler potapljač še ni v globoki nezavesti in v kolikor ima zelo dobro (močno) na-treniran nagon/voljo po vdihu.

Kot vemo je pri potapljanju obvezna boja in potapljač mora biti s pasom pripet na vrvico od boje. Če se potapljamo ob steni, se ta vrvica lahko zapne na kakšno štrlečo skalo stene, kar nam lahko onemogoči prihod na površino. Če nas partner dovolj pozorno spremlja pri potapljanju, nas bo rešil. Najbolj enostavno je odvreči pas z utežmi in se tako rešiti tudi sam.

Kar nekajkrat se je že zgodilo, da se je podvodni lovec zapel za kakšno skalo, ko je lovil ribe po luknjah. Tudi tu nam je v pomoč partner, ki nas dobro pozna (ve kako dolgo lahko zdržimo pod vodo, pozna naše reakcije – paniko ob zapetju), predvidi takšno stvar in nam pravočasno pomaga, ter tako reši najhujšega.

Podvodni lov včasih zahteva neverjetne napore, pravo fizično garanje, ko vlečemo iz luknje zagozdeno ribo, posebej če je še večja (kirnjo npr.). Takrat želja spraviti na površje ustreljeno ribo, zatemni razum in kar lahko se zgodi, da v takšni situaciji napravimo kakšno 'bedarijo-usodno napako'. Partner nas varuje, da se le ta ne konča tragično in če je pravi partner nam bo pomagal tudi rešiti ribo iz luknje.

Tudi pik/ugriz kakšne strupene morske živali je lahko nevaren, povzroči šok, veliko bolečino in nam v takšnem primeru pride prav partner.

To je nekaj osnovnih najbolj pogostih nevarnosti in možnosti za ne vrnitev iz podvodnega lova.

Mogoče pa vas prepriča, da za svojo varnost poskrbite s partnerjem, tudi ta zelo znana teorija, vendar ker je težko dokazljiva (kot večina teorij v potapljanju) za marsikoga neverjetna.

Pri potapljanju ima veliki pomen psiha, umirjenost in skoncentriranost. Kako naj bomo skoncentrirani, ko vemo kaj se nam lahko zgodi in se tega bojimo. Če imamo ob sebi partnerja na katerega se lahko res zanesemo, znamo z njim sodelovati, je ta strah praktično odveč, potop je tako varnejši, traja dalj časa in seveda je tudi bolj uspešen.

Seveda je podvodni lov individualni šport, vendar lovci smo kot večina ljudi tudi radi v družbi, kar nedvomno potrjuje tudi številen obisk spletnih strani na to temo. To družbo nam pri lovu lahko dela partner. Da povem še zgodbico o partnerjih v podvodnem lovu iz Jadrana.

Za zibelko podvodnega lova se smatra Trogir, ne vem zakaj, iz Trogira izhaja kar nekaj znanih, zelo dobrih podvodnih lovcev. Ko sem se sam začel ukvarjati s podvodnim lovom so mi povedali to in še sledečo zgodbo.

Stalno so lovili v paru, običajno je bil par sestavljen iz starejšega (izkušenejšega učitelja) in mlajšega (začetnika, učenca) lovca. Izkušenejši je mlajšemu pomagal, ga vzel na barko, ker je mlajši običajno ni imel, mu je pomagal nabaviti opremo, ker ni imel denarja, izkušenj zanjo, ga je vzel na lov, mu pokazal terene in ob pogovarjanju ter lovu »Ribarjenje in ribarsko prigovaranje« - kot je naslov ene najslavnejših del Petra Hektoroviča, ki je nastalo dolgo pred »Starec in Morje« od Hemingwaya, povedal marsikatero skrivnost, pokazal pozicijo, nanj prenesel svoje izkušnje in znanje.

Kako je potekala izbira partnerja ne vem, vsekakor se je moral mlajši zelo izkazati, da je bil vreden zaupanja starejšega, saj se je to zaupanje, naveza kazala precejšnje obdobje njunega življenja. Ribe, prihodek od njih, stroške sta si delila, ni bilo delitve plena po: 'to sem ulovil jaz, to je ulovil on'. Ko je starejši lovec ostarel ni mogel več na morje, mu je mlajši pomagal preživeti v starosti, redno mu je dajal ribe za hrano in pomagal na druge načine.

Seveda so njuna prigovarjanja, potovanja, pozicije bila njuna tajna, ki je nista zaupala drugim, prenašala se je le iz roda v rod – iz partnerja na partnerja.

Izgleda tako, da je postal nekdo partner v podvodnem lovu, je moral dokazati, da je vreden tega zaupanja, ko pa se je med partnerjema navezala vez sta postala nerazdružljiva in je bila njuna pomoč drug drugemu brezmejna in nekaj samo po sebi umevnega.

Ko berem, poslušam izgovore zakaj sedaj lovimo večino sami in ko razmišljam kaj se mi je vse zgodilo z katerim od mlajših lovcev, ki je želel in sem ga vzel na lov, kar hitro ugotovim, da tega (takšnega sožitja dveh lovcev) skoraj ni več mogoče.

To, da z lovom v paru plašiš drug drugemu ribo je in ni res. Lovca, ki se obnašata pravilno tega ne bosta delal. To, da z lovom v paru ima prednost tisti, ko je prvi tudi ni res. Lovca, ki znata loviti v paru in izkoriščati prednosti tega lova bosta ulovila več.

Saj se kar pogosto zgodi, da prvi lovec preplaši ribo, ki je sploh ne vidi, le to opazi drugi. Ko raniš ribo, ti pobegne, kje v bližini najde skrivališče in se skrije. Kam se je skrila lovec, ki jo je ranil težko opazi, ker je zavzet z mislimi, kako priti na površje, vdihniti, lahko pa to opazi partner. Tudi ostale ribe iz jate se ob ulovu ene izmed njih skrijejo, kam pobegnejo. To lahko najlažje vidi partner.

Lov v paru pač zahteva še neke druge veščine, kot samo streljanje s puško in potapljanje, predvsem pa veliko mero strpnosti in spoštovanja drugega, prilagajanja, spoštovanja pravil, ki jih tak lov zahteva. Kar pa očitno danes več ni običaj, način življenja.

Večina fotografij ulovov, ki sem jih dal na spletno stran niso samo moje ribe, so ulovi rib ulovljeni skupaj s partnerjem. Tudi prva kirnja tam davnega božiča leta 1985 je bila ulovljena teamsko s Šnukijem. Šnuki jo je videl, »priheftal« dokončala in izvlekla sva pa jo skupaj. Tako nekako še danes velja kot, da je od obeh, čeprav jo je v bistvu ulovil Šnuki. Ko sem ulovil eno svojih, sem se kar nekaj ur mučil, da sem jo potegnil na površje, partnerji so bili raje v čolnu, kot mi pomagali, fotografirali so se pa vsi z njo in nekateri fotografijo brez sramu kažejo svojim prijateljem, znancem.

Danes mlajši podvodni lovci (so tudi izjeme) samo čakajo (zasledujejo), da jim starejši izdajo katero od pozicij, skrivnosti, nato pa na poziciji napravijo morijo oziroma nekateri celo nato grajajo, kako mu je nekdo, ki je lovil na terenu, ki ga je sam našel, on pa ga je od njega 'ukradel', polovil vse ribe. Zato je večina njih tudi skregana, kuje zamero drug do drugega. Saj ni nobenega spoštovanja in prave vneme, veselja po loviti, sam najti pravo pozicijo. Tukaj bom raje nehal s to kritiko.

Premajhna mera spoštovanja, altruizma, prijateljstva je po moje vzrok, da ni več pravega lova v paru, druženja ob lovu, da se pojavlja prekomerno pobijanje rib, hvalisanje in ljubosumje ob ulovu. Verjetno sem tudi sam in nekateri moje generacije, ki so še gojili lov v paru, postali takšni.

Pred leti sva z Vanetom lovila pri Mežnju na Dolgem otoku, na S strani otoka je v travi vodnjak, ki ima na strani tunel v katerega se moraš zavleči, da lahko prideš do super skrivališča za ribe. Tunel je vodoraven z dnom, malo zavit in precej ozek.Vanj se lahko zavlečeš ven pa samo ritensko - zelo težko. Zato sva lovila tako, da se je eden zavlekel, drugi pa mu je po določenem času pomagal izvleči, tako da ga je počasi vlekel za noge iz tunela. Si lahko predstavljate kako in komu bi lahko zaupali, da te izvleče iz luknje iz katere sam ne moreš. Kakšna odgovornost in mera zaupanja je potrebna.

Zato bi vsem lovcem položil toplo na srce, da naj več razmišljamo o lovu v paru, o uživanju – sobivanju z naravo v morju in manj o tem kako bomo več ulovili kot .... . Podvodni lov je veščina, bivanje z naravo, na drug način sožitje z naravo. Tisti, ki znajo uživati v tem jim več pomeni to kar so videli, doživeli, kako so preživeli, 'zapravili' ta čas, kot ribe, ki so jih ulovili.

Ena dobra (ali slaba kakor pač kdo misli) stran človeka je VEST, slaba vest nas preganja dobra pa nas polni, zapolnjuje. Znanec, ki je še pred mano začel loviti ribe, je s svojimi prijatelji lovil vse kar je plavalo in kar ni pobegnilo dovolj globoko (dovolj visoko na drevo – kod govori prispodoba za kopenski lov). Lovili so v Kornatih, kjerkoli je bilo dovoljeno in kolikor koli jim je bilo mogoče in dovoljeno je bilo. Za barko (bivalno jadrnico) so pripeli 100m ali več dolgo vrv poskakali v morje, jo pustili da jo nosi tok (na njej pustile enega krmarja-barkarjola) in lovili ob otokih, na sikah, dobesedno vse kar se je našlo na njihovi poti. Včasih so ulovili toliko rib, da jih niso imeli kam dati. To jim je bila edina prava zabava. Kmalu je ta zabava prešla v moro, peč jih je pričela vest, kaj so vse naredili s temi ubogimi nemočnimi živalmi. Danes ta prijatelj več ne lovi rib. Pravi, da jih ne more. Preveč ga peče vest ob mislih na tiste čase.

Mnogi to svojo moro potlačijo. Tako kot morilci, ki se skrivajo za svojim opravičilom zakaj so morili. Nekateri pač tega ne morejo.

Zato bi vam rad povedal, da se odločite in lovite v paru, je varneje in lepše. Malo težje je pač najti pravega partnerja, izoblikovati pravo taktiko, potrebno se je še prilagoditi. Zamislite se, ko si rečete, napišete, sedaj pa je že skrajni čas, da grem spet v vodo ulovit (ubit) kakšno ribo. Osebno sem mnenja, da je veliko lepši občutek, ko grem na morje, za mano ostane tabla z imenom mesta mojega stalnega prebivališča, z njo ob mislih na podvodni lov, morje, ostanejo za to tablo vse težave, problemi in jaz odhajam, se nahajam v povsem drugem svetu, pa če ulovim kakšno ribo ali ne. Seveda je pa čisto drugačen občutek, če grem tja tekmovat, nekomu dokazovat kako sem dober, ... .

Pa še zgodbica za konec. Kako smo lovili pred 20 in več leti. Gumenjak, Tomos 4 in od Murterja do J rt. Žirij okrog 3 ure vožnje, 3 ure nazaj in 4 ure lova, dneva je konec. Šnuki je včasih med vožnjo lovil na panulo, tudi galeb se nama je ujel. Zmes pa ribarsko prigovaranje in hvatanje braun boje. Kaj pa danes, se usedeš na gliser, poletiš na eno, na drugo pozicijo, to kar je bilo prej 3 ure danes slaba ura, čimbolj oblečen, od hrupa motorja ne slišiš sopotnika, kakšna braun boja čim bolje oblečen, da ne uloviš še prehlad, vnetje sinusov.

Avtor: Andrej F.


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke