Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Januar 2017


Lovec:
 Vane Dušan Fortič
Datum ulova:  15.07.2016
Žrtev:  rdeči zobatec
Teža:  cca. 10 kg
Globina:  4 m
Lokacija:  Madagaskar
Tehnika lova:  čakanje v modro
Puška:  OMER 106

Pripis administratorja:
Ulov meseca objavljamo z zamudo. Ker gre za ulov v eksotičnih krajih, kjer so primerki rib večji in je lov lažji kot na Jadranskem morju, so tovrstni ulovi objavljeni v zimskem času, ko je v Jadranu mrtva sezona.

Carpe rouge - francosko - rdeči krap, po slovensko najbrž rdeči zobatec (lat.: Lutjanus bohar, angl.: The two-spot red snapper) je športno zelo zanimiva riba. Je tropska roparica, ki živi v jatah, navadno v bližini koralnih skrivališč, kjer se občasno skriva ali vanje zbeži pred nevarnostjo. Njena domovina je Indijski ocean, razširjena pa je vse od vzhodne afriške obale do zahodnega Pacifika, na sever do Rjukju otokov, južno pa do Avstralije. Zraste do dolžine 90 cm večina jih ne preseže 76 cm. Največjo so ujeli težko 12.5 kg (vse wikipedia). Hranijo se z ribami, raki in školjkami.

Prve sem uplenil v morju SZ obale Madagaskarja (otočki Nosy Kolo, Hao, in v prevodu Kozji otok) v bližini Baie du Courrier, severno od skupine otočkov Nosy Hara). Takrat sem še lovil s puško OMER 106 in puščico 6,5mm. Bilo je nekaj pozicij, kjer so se rdeči zobatci stalno zadrževali. Potopil sem se kakšnih 10 metrov daleč od jate in na dnu poiskal skrivališče. Jata je kar hitro priplavala pogledat kaj se dogaja. Izbiral sem seveda čim večjega. Tako sem lahko uplenil 2 – 3, nato pa so ribe doumele, da je radovednost (v resnici zanimanje za hrano) lahko zanje usodna. Tudi domet puške je bil majhen, puščica pa pretanka.

O privabljanju rib roparic na plitvinah z metanjem kosov rib so mi prvi povedali Avstralci, s katerimi sem govoril na Mallorci, leta 1992. To je bilo prvo svetovno prvenstvo, ki se ga je udeležila slovenska reprezentanca, reprezentanca nove države, ki sem jo vodil pet let kot prvi selektor. Pripovedovanje Avstralcev me je navdajalo z grozo, kajti, kosi rib privabijo tudi morske pse. Sicer pa smo podvodni lovci prevzeli kar precej opreme (naylonska vrvica, vrtljivke, kolesce…) ter načinov lova, kot jih uporabljajo ribiči. V Dalmaciji ribiči privabljanju rib z metanjem hrane pravijo brumanje. Podobno ribe privabljajo tudi sladkovodni ribiči.

Leta in leta Madagaskar obiskujem v času naše zime (november – marec), ki je v primeru slabega vremena lahko zelo moreča, tu pa je obdobje deževne dobe, vroče in morje okrog 27 stopinj. Tja do decembra padavin ni veliko. To je čas, ko je morje pogosto zelo kalno, krožijo pa velike jate roparic: barakude, karangidi, tazarji. Tokrat sem sklenil loviti v bolj prozornem morju.

15.06. smo lovili na plitvinah okrog otoka Iranja (otoček, ki je pogosto na na spisku izletov), jugozahodno od najbolj turističnega otoka Nosy be (Nosy pomeni otok, be velik). Bili smo trije ribiči. Vincenzo in jaz, podvodna lovca ter Jean Claude, ribič. Ter domači skipper. JC je specialist za jigging. Praviloma takšna španovija, zaradi različne primernosti terenov (na jigg navadno lovijo od 60 metrov in bolj globoko) ni najbolj posrečena, ampak z dobro voljo in prilagajanjem je tudi to mogoče.

Vsaka pozicija, ki smo jo obiskali je bila nekaj posebnega. Zaradi vrste dna in predvsem zaradi vidljivosti. Nekje kalno, nekje bistro. Na to morajo vplivati tokovi, plima in oseka in bližina sladkovodnih izlivov v morje. Kdo bi vedel natančno po kakšni logiki?

Skočila sva v morje, kjer je bilo morje kristalno čisto. Po dnu lep, svetel pesek in koralno »kamenje.« Globina 16 metrov. Pozicija rdečih zobatcev. Kirnje tokrat v bližini nobene, nekaj rdečih je plavalo naokoli kamenja. Vincenzo se je pred kamenjem ulegel na pesek in prežal nanje. Precej dolgo in uplenil je manjšega. »Zdaj pa poglej, kako bodo noreli«, je dejal. Skipper je v morje vrgel drobovino rib, ki smo jih ujeli prej. Kot nora, brez ozira na nevarnost sta se nad padajočo hrano zagnala dva večja primerka. Plavala sta blizu površine, ne več kot 4 metre globoko. Pri tem pa sta tako hitro spreminjala smer, da Vincenzo ni streljal. Meni je uspelo. Po mojem strelu se je drug primerek skril med korale. Dolžina 70 centimetrov, teža okrog 10 kg. Ura 11.30, plima v naraščanju, ne močan tok.

Naslednjega dne sem streljal na kirnjo težko med 100 in 150 kilogrami. V trenutku, ko sem sprožil, se je premaknila in zbežala. To pa je že druga zgodba. Za rubriko pogled meseca ali kiks leta.


 



Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke