Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Brancin - zeleno-sivi morski vitez


Radoveden, agresiven in mrkega pogleda, eleganten, hiter in lep je brancin – zeleno-sivi morski vitez. Riba, ki ima ob Jadranu številna imena: lubin, luben, vuk, dut, smudut, levrek, agač je ena najbolj cenjenih morskih kulinaričnih poslastic. Zadržuje se ob izpostavljenih rtih, v kotičkih, kjer se mešata sladka in morska voda, v prelivih, ob čereh, ki ostro štrlijo iz vode. Bistveno za izbiro lovnega terena za brancina je, da se obala čim bolj položno spušča v morje, ki ne sme biti pregloboko. Dno ne sme biti peščeno, ampak kamnito in razgibano. Dno, poraslo z visoko morsko travo zelo godi brancinu.

brancinBrancin upravičeno velja za "ribo morske pene", zato ga lovimo, ko je morje valovito, zlasti kadar piha jugo. Ker je ropar, ga bomo našli tam, kjer so jate majhnih ribic, ki so njegov plen. Največ brancinov najdemo na "njegovih pozicijah" od septembra do decembra v zgodnjih jutranjih ali poznih popoldanskih urah v času plimovanja- ko morje narašča.

Močan tok, ki ribam prinaša hrano je za vse vrste rib dobro izhodišče za lov.

Pri lovu "na preži" sta se glede barve potapljaških oblek in opreme razvili dve teoriji. Po eni naj bi barva obleke in opreme ne vplivala na približevanje rib, po drugi pa morata biti obleka in oprema v varovalni - maskirni barvi. V trgovinah s potapljaško opremo dobimo obleke v lisastih, varovalnih (vojaških) barvah, ne pa tudi opreme. To si moramo z enakimi varovalnimi barvami pobarvati sam. Težko je dokazati veljavnost ene ali druge teorije, kajti vsak posamezen lov z eno ali drugo obleko je neponovljiv in neprimerljiv. Sem pristaš druge teorije in že vrsto let uporabljam maskirne barve za vso opremo.

Puška za lov na brancina je dolga in močna, najbolj ustreza tista na gumo.

Ker mora biti vzgon lovca in obleke negativen - to pomeni, da je lahko na dnu popolnoma negiben - si moramo nadeti precej svinčenih uteži okoli pasu, na prsni koš ali na hrbet. Da s plavutmi ne bi udarjal po površini vode in plašili rib, obtežimo tudi plavuti ali pa svinčeni pašček zadrgnemo okoli gležnjev.

Vsako leto, že desetletja zapored, se najboljši podvodni lovci z vsega sveta zberejo na Malem Lošinju, da bi se pomerili na tekmovanjih za pokal narodov in za pokal mest. Vsakokrat sta tekmovanji na dan 29. in 30. decembra. Prav ulov brancinov na večih tekmovanjih je odločal o zmagovalcu. Najboljša lovca vseh časov Španec Jose Amengual in Italijan Renzo Mazzari sta z bogatim ulovom brancinov svojima zbirkama odličij dodala novoletna lošinjska pokala mest.

Sem v vodi in gledam daleč naprej. Dolgoletna izkušnja me je naučila, da že na veliko daljavo, včasih samo po odblesku ribje silhuete, določim ribjo vrsto.

Plavam kakšnih pet metrov daleč od obale, počasi, tiho in zbrano. Ne smem zmotiti sveta tišine. Voda je bistra in kakih petnajst metrov daleč od sebe tik pod površino zaznam ribji odblesk, rahlo zelenkaste barve. To je skupina brancinov, ki se igrajo okrog čeri. Koničasto skalo oblivajo bele pene, piha jugo srednje jakosti.

Ustavim se. Jata me je opazila in se zdrznila, ribe pa niso pobegnile v globino.

Ker sem se že med plavanjem nadihal, takoj vzamem dihalko iz ust, da mehurčki ne bi splašili brancinov. Izberem skrivališče in se negibno uležem v kotanjo, ki so jo valovi napolnili z drobnim sivim peskom. Moja pozornost je vsa usmerjena v jato rib tako, da le bežno zaznam srebrno bleščeče se lupine školjk, morskih ušes (ušes sv. Petra). Puško naslonim na kamen pod sabo.

Ne vem, iz katere smeri naj pričakujem ribe. Pogled mi zato zajame smer v kotu od obale proti globini. Pri miru čakam in se sprašujem, če je res, kar mi je nekoč povedal tržaški podvodni lovec in evropski prvak Claudio Martinuzzi. Rekel je, da tudi z očesom ne smeš treniti kadar čakaš ribo.

Petnajst sekund je minilo, odkar sem na dnu - nič. Še vedno ležim negibno. Teče dvajseta sekunda, ko jih zagledam. Vsa jata se je usmerila proti meni. Večji primerek, poldrugi kilogram težak brancin je najbolj radoveden. On tudi vodi skupino. Puško kar se da previdno namerim v njegovo smer. Ko premaknem puško, brancin to začuti. Zdaj nisem več gotov, če bo še naprej plaval proti meni.

Uporabim preizkušen trik: spustim se še globlje v kotanjo, kot da se ga bojim, kot da sem manjši od njega, kot da sem njegov plen. Trik vžge. Riba še hitreje zaplava. Še pet metrov, še štiri metre, še tri in pol metra, zdaj - sprožim. Strel je natančen in čeprav je bil cilj viden le kot majhna točka, napake ni.

S plenom splavam na površino in globoko zajamem zrak. Ostali brancini še radovedno zaokrožijo okoli mene in izginejo v globino.

Od potopa pa do trenutka, ko sem z uplenjeno ribo splaval na površino je minilo kakih štirideset sekund. Še dvakrat poskusim na istem kraju, a noben brancin se ne vrne.

Počasi plavam naprej okoli rta. Zagledam jato ušat in lastovk, kako premagujejo tok in se vrtijo okoli istega mesta. To je znamenje za pozornost - tu je tok, tu je hrana za ribe, tu so roparji.

Prvi brancini so prej priplavali v smeri 45 stopinj od obale, zato se potopim na prežo v tej smeri. Jata ušat in lastovk se najprej splaši in odplava proti odprtemu morju, nato pa se obrne in se začne približevati. Ko začuti, da ni nevarnosti, ribe plavajo okoli mene, kot da sem del jate. Prežim še naprej. Jata se nenadoma zdrzne - odpre se prostor in skozi priplava brancin. Sam je in podobne velikosti kot tisti, ki sem ga uplenil prej. V strelni razdalji spremeni smer. Zaplava proti obali tako, da mi pokaže bok. Zdaj ga vidim po vsej dolžini. Odločim se za strel.

Sto metrov od rta se pozibava gumenjak. Ribiški kolega Ali ga je zasidral in odplaval naprej. Temu pravimo loviti na preskok. Čez zrcalo čolna vržem uplenjena brancina in uteži, nato pa se še sam skobacam v čoln. Vanj zložim vso opremo, čez potapljaško obleko pa navlečem rumeno jadralsko pelerino in se odpeljem naprej. Pazljivo opazujem, kje bi bil Ali.

Petsto metrov naprej se v vodi nekaj rahlo premika. Ali je Ali in njegova dihalka ali vrat kormorana, ki oprezuje za ribicami? Eno izmed najlepših podmorskih doživetij je opazovati kormorana in brancine pri skupnem ribolovu. V jato ribic se najprej zapodi kormoran in za njim kot v klinu eden ali več brancinov. Na otoku Trstenik sem videl tudi kormorana in brancina, ki sta drug proti drugemu naganjala ribe.

Tokrat ni kormoran. Ustavim motor. Ali priplava bliže, v čoln vrže brancina in pica. Pici so najpogostejši ulov kvalitetne ribe s tehniko preže. Spravim ju k svojima brancinoma v jutasto vrečo.

" Jih je kaj?", vprašam.
" So, in to čisto v plitvi vodi", odgovori.
"Čoln bom pustil pri naslednjem rtu", mu zakličem. Poženem motor in se pri rtu spet pripravim.

Podatek, ki mi ga je dal Ali, je pomemben. Najprej dobro zasidram čoln, da ga medtem, ko bo Ali lovil in priplaval do njega, ne bi odneslo.

Pri tem rtu bom uporabil tehniko plazenja, ki mi jo je pred leti opisal Stane. Na ta način uspešno lovi Vitko, ki ima svoje plovilo zasidrano v Punatu na otoku Krku in vedno več drugih lovcev.

Ker bom zdaj poskusil čisto pri obali, dodam še kilogram in pol uteži, ki me bodo tudi v nekaj centimetrov globoki vodi dobesedno prikovale na dno.

brancinPri tehniki "plazenja" lovec zelo malo uporablja plavuti in se z rokami vleče naprej. Tako ne povzroča hrupa, ne povzroča tresljajev, njegovi rahli šumi se zabrišejo in zlijejo s šumi morja, ki buta ob obalo. Najbolje da izberemo tisto smer gibanja pri kateri imamo sonce za hrbtom, roka v kateri imamo puško pa je na strani odprtega morja. Na ta način nas ribe težje opazijo, puško pa laže usmerjamo v želeno smer.

Lovec ribe preseneti medtem, ko se pasejo ali potujejo ob obali. Ker je skoraj neslišen, jih ne splaši, iz večje razdalje ga ne morejo opaziti.

Počasi se plazim ob obali, žal mi je obleke, ker se sem in tja zatakne ob ostro skalo. Nenadoma mi oko obstane na značilni skali, za katero je zalivček.

"To mora biti dober kraj za brancine", pomislim. Previdno se tik ob obali priplazim do skale in se umirim. Boli me vrat, ker ležim le v nekaj decimetrov globoki vodi, puško usmerim pod kotom 45 stopinj glede na obalo.

Ne čakam dolgo, ko po poti, ki sem jo predvidel, priplavata dva brancina. Potujeta v zelo plitki vodi, skoraj bi rekel, po suhem. Neznano telo - to je moje - ju zanima. Ko sta že zelo blizu pa očitno ugotovita, da je nekaj narobe. Zaplavata proti odprtemu morju. Med menoj in obalo ni več prostora, zato ne moreta v drugo smer kot v tisto, kamor sem že pripravil puško. Ko pomerim, le še pazim, da ne bi ustrelil v dno. Plen je moj.

Zelo uspešna je tehnika lova na brancina, pri kateri mečemo kamenje pred seboj. Brancine, ki niso dovolj radovedni, da bi priplaval bliže ali na terenu, kjer le slutimo, da se v daljavi zadržujejo, privabimo tako, da kakšnih pet do deset metrov pred seboj vržemo kamen in se takoj nato potuhnemo na dnu. Brancin priplava pogledat kaj se je zgodilo, lovca začuti in se usmeri proti njemu. Če je morje mirno vržemo manjši kamen, že ta bo povzročil dovolj hrupa in večjega, bolj ko je morje nemirno. Najbolje je v kakšnem zalivčku nabrati lepe okrogle kamenčke in jih spraviti za obleko, da bodo pri roki, ko jih bomo potrebovali. Na kamen radovedno priplavajo pogledat tudi pici, šargi in orade.

Poleg privabljanja s kamenjem se uporablja tudi tehnika klofute morju. Kjer pričakujemo, da so brancini v bližini, s plosko dlanjo močno udarimo po morski gladini in se takoj skrijemo na dnu. Tudi pok dlani bo lahko privabil brancina.

Pogostnost brancinov se je žal v zadnjih dveh letih drastično zmanjšala. Zelo so redki, previdni, in manjši kot prej. Da bi jih uplenili moramo sedaj preplavati kilometre in kilometre, biti več in dalj časa na morskem dnu. Brancini se sedaj ob obali zadržujejo le ob idealnih lovnih razmerah: v času naraščanja plime in primernem valovanju. Ko je morje mirno – bonaca, lahko kar pozabimo nanje, podobno velja tudi za druge vrste rib.

In še nekaj o gojenih brancinih. Pred nekaj leti mi je Mitja povedal, da sta skupaj s Truhačem na Olibu, v bližini gojišča, ujela veliko gojenih brancinov. Očitno so v kletkah, kjer so jih gojili, nastale luknje in so pobegnili ven.Ulov je bil tako dober, da me je prepričal in sva se kasneje še sama odpravila tja.

Res sva jih nekaj še ujela, zanimiva pa je bila predvsem izkušnja, kako izgledajo in kako se obnašajo. V morju so si po obliki zelo podobni, izda jih predvsem barva. Medtem ko so divji zeleno-sivi pa so gojeni sivkaste barve. Tistih lepih odtenkov zelenkaste barve nimajo. Narava je lepši slikar prelivajočih barv različnih odtenkov.

Zelo velika je bila razlika v obnašanju. Njihovo obnašanje bi lahko označil za turistično, v smislu ne preveč premišljenega in radovednega gibanja. Divji brancin je radoveden, a le do neke mere. Je zeleno-sivi morski vitez, ki brani svoj teritorij, ne pa zvedav lole, ki ne ve kaj je prava nevarnost. Ob napačni kretnji ali kadar nismo dobro skriti na dnu, vitez pobegne izpred puške. Gojeni pa so v večini primerov podlegli radovednosti, saj v kletkah niso mogli spoznati nevarnosti, ki nanje preže v svobodnem morju.

Ko sem nekaj brancinov ujel zelo blizu gojišča, sem jih pregledal s čim se hranijo. Iz ust jim je vel smrad. Še vedno so se zadrževali v bližini kletk in jedli hrano, ki je padala skozi kletke, ko so hranili zaprte brancine. Zdeli so se mi kot piščanci, ki jih hranijo z galofakom.

Zaradi takšne prehrane ni čudno, da gurmani po okusu divjega brancina takoj ločijo od gojenega in so zanj voljni tudi več plačati.

Avtor: Vane Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke