Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Ribe Jadrana


Poglejmo si nekoliko obalnih ribjih vrst, s katerimi se podvodni lovci pogosteje srečujejo v Jadranskem morju.
 

Pic - morski vrabec

Ko so me povabili, naj vam nekaj napišem o podvodnem lovu, sem bil neodločen s katero temo naj začnem. Ali z definicijo, ki sem jo nekoč napisal za enciklopedijo ali o predpisih, ki jih imajo posamezne države za ta šport ali o opremi ali kje se podvodnega lova naučiti ali o nevarnostih pri podvodnem lovu ??? . O nobeni od teh. Vse še pridejo na vrsto, danes pa gremo in medias res - lovit pica, ki je po številu kvalitetnih belih rib, ki jih uplenim na prvem mestu. Je riba za začetnika in izkušenega lovca. Včasih ga hitro in enostavno ulovimo, včasih pa ga moramo dolgo zasledovati nad in pod morsko gladino in uporabiti vso zakladnico izkušenj, da pride na strel. Je riba, ki jo najdemo skoraj povsod v Jadranu. Včasih samotar, včasih pa se pase ali plava v majhnih skupinah. Je okusna riba ob boku najkakovostnejšim . Lahko je majhen, lahko velik, vendar pozor, po hrvaškem zakonu ne smemo upleniti pica, ki bi bil manjši od 22 centimetrov. Morski ribolov se je po značilnostih že zelo približal sladkovodnemu, tako, da tudi pri morskem, katerega ena od zvrsti je podvodni lov, zakonodajalec predpisuje najmanjše dovoljene dolžine in lovopust za posamezne vrste rib.

Pic (Diplodus puntazzo) je sorodnik šarga (tudi progar), fratra in špara. Vsi so si po obliki podobni. Telo je visoko sploščeno, ovalno, pri šargu najbolj podobno ovalnemu krožniku. Pic je šargu najbolj podoben le, da je malo ožji in daljši. Pic in sorodniki so srebrnkasto - zlatega leska, v primerjavi s šargom ima pic izrazitejše navpične proge po bokih. Ima izbuljene oči in koničasto glavo. Glavni razpoznavni znak pa so usta v obliki ptici podobnega kljunčka. Zaradi takih šilastih ust, ga Hrvati imenujejo tudi šiljac.

Zraste preko 40 cm v dolžino in do 2,5 kg teže.

Živi po celem priobalnem delu Jadrana, največ kjer je dno kamnito in poraslo z algami. Ni redek tudi kjer je morsko dno drugačno - peščeno ali poraslo z morsko travo. Je priobalna riba, ki živi do globine 20 m. Hrani se z raznimi rastlinami, majhnimi ribicami in mehkužci.

V času, ko smo lovili izključno s tehniko preiskovanja ribjih skrivališč - v luknjah in razpokah morskega dna, smo ga redko uplenili. Redko se namreč skriva pod kamnom. V tistem, žal za mnoge severnejše dele Jadrana - preteklem času, sta bila glavni ulov šarg in konj. Dobra ribja skrivališča teh dveh rib, v katere so se stalno vračale, smo imenovali konjere oz. šargere. Zaradi drugačnega načina lova je bil v tem času pic popolnoma nezanimiv. Pic večkrat le smukne pod kamen, tam, kjer je na dnu mnogo velikih kamnov in prehodnih lukenj. Tu se ne zadržuje dolgo, običajno hitro spet priplava izpod kamna in nadaljuje svoje potepanje. Včasih smo posamezen primerek ujeli v isti luknji skupaj s šargi.

Z uveljavitvijo lova s tehniko preže in neslišnega približevanja- plazenja pa je pic postal prevladujoč ulov. Sem ne štejem salp in cipljev, ki sta kvalitetno in lovsko manj zanimivi ribi, čeprav po ulovu lahko prevladujejo.

Oprema, ki jo uporabljam za lov na pica in druge ribe s kombinirano tehniko zalezovanja in preže, je vsa v maskirnih barvah. Za potapljaško obleko sem se navdušil že leta 1980, ko jo je začel uporabljati mojster podvodnega ribolova in vseh vrst trikov, svetovni prvak Jean Baptiste Esclapez. Za popolnoma negativen vzgon, uteži me dobesedno prikujejo na dno, uporabljam poseben telovnik, ki ga je zasnoval Jože Turk, polnjen s šibrami za enakomerno razporeditev teže, običajen pas z utežmi in obtežitev gležnjev ali listov plavuti. Skupaj tudi do 16 kilogramov svinca! Takšna obtežitev zahteva poseben, zelo naporen način dihanja in premikanja nad in pod morsko gladino Puška je gumarica dolga od 90 do 110 cm s puščico tahitiano (krilce je vgrajeno na puščico) debeline 6mm. Ker se razen obleke druga oprema ne dobi v maskirnih barvah, jo pobarvam sam. Ribe nizam na portapesci - jekleno iglo na jekleni pleteni vrvici ali debelem nylonu, spravljenim za pas. Takšen način podvodnega nošenja rib sicer zaradi nevarnosti morskih psov ni priporočljiv, je pa ta nevarnost zanemarljiva, še posebej ker se na ta način lovi v najplitkejšem - bibavičnem pasu morja.

Pica lovimo od maja do novembra. V zimskem času se ribe na splošno zelo malo gibljejo ob obali in tudi pic ni nobena izjema. Ko se voda prične segrevati od nekako 15 C navzgor pa se ponovno vrne k obali in se tu stalno zadržuje. Predvsem v mesecu juniju, s prihodom prvih kopalcev na morje, pic požrešno pase novo zrasle alge in je zaradi svoje nepazljivosti po zimskem "postu" najbolj ranljiv.

Večji primerki se pasejo sami, najmanjši pa tudi v skupinah dva, tri do pet.

Obnašanje pica in šarga, ki sta si po izgledu zelo podobna, je popolnoma drugačno. Ko se pic pase, tako rekoč stoji na glavi. Ko najde primeren pašnik venomer kljuje po njem in se stalno vrti okoli njega. Obnaša se podobno kot vrabec, ki bi mu potrosili zrnje na dvorišče. Zdaj je na dvorišču, odtočnem žlebu, pa zopet na tleh. Pase se, zastane, malo zaplava okrog in zopet na isto mesto. Kljuc, kljuc, kljuc. Če mu je paša všeč se lahko zelo dolgo zadržuje na istem mestu. Med pašo vedno oprezuje za morebitno nevarnostjo. Če mu paša ni všeč, plava naprej in tu in tam kljune ter potuje naprej.

Kjer bomo naleteli na podvodni greben, porasel z algami in močan tok pozor! Že ko zagledamo greben, tudi če ribe še nismo opazili, se dobro nadihamo in neslišno potopimo. Vedno pred potopom vzamemo dihalko iz ust, da ne spušča mehurčkov in se tik ob obali neslišno priplazimo do vrha grebena. S plavutmi ne plavamo zaradi vibracij. Po dnu se vlečemo le z eno roko, včasih si pomagamo tudi z roko v kateri imamo puško. Ko pridemo do vrha grebena moramo biti v mislih pripravljeni na takojšnji strel. S tokom lahko ob grebenu priplava tudi orada in strel mora biti hiter. Če pa opazimo pica, ki se pase nadaljujemo s približevanjem po dnu do strelne razdalje.

Picu se ne bomo nikdar dovolj približali, ne da bi opazovali njegove oči. Ko se bo pasel pa mu oči ne bo zakrivalo morsko dno, nas bo opazil in zbežal! Samo v času, ko ima zakrite oči, še bolje pa tudi večji del telesa, se lahko približujemo. Ko se pic dvigne in oprezuje za nevarnostjo, moramo zastati in čakati, da spet nadaljuje pašo. Takšno počasno podvodno približevanje s postanki pa je lahko dolgotrajno in nam zmanjka sape. Vendar je bolje vrniti se na površino kot tvegati.

Pri plazenju ob obali je pogled usmerjen daleč naprej - dokler dopušča vidljivost in do kamor seže pogled. Ko bomo v daljavi opazili pica na paši, bomo lahko naredili scenarij z uspešnim sklepnim delom. Uspešnost scenarija približevanja je v tem, da se bomo picu neslišno približali in predvideli njegovo gibanje oz pašo na dnu. Konfiguracijo morskega dna - grebene, kanale, kjer nas morsko dno samo zakriva pred pogledom pica, izkoriščamo za neopazno približevanje. Ta način, ko pica uplenimo na paši imenujem zalezovanje. Približamo se mu med pašo.

Druga možnost je preža. Tu izkoriščamo picovo radovednost in on sam priplava k nam. Primer. Pice vidimo, kako počasi potujejo nad robom police, kjer se dno strmo spušča. Neslišno se potopimo, pred polico poiščemo zaklon in čakamo. Če jih pri potopu nismo splašili, bodo iz radovednosti priplavali pred puško. Če se pic prepočasi približuje in mislimo, da nam bo zmanjkalo sape preden bo prišel na strel, uporabimo trik. Večji se boji manjšega. Z rokami se potegnemo nazaj in še bolj sklonimo glavo, kot da bi se pica bali. V naravi velja: če sem šibkejši bežim, če sem močnejši napadam. Pic bo menil, da se ga "plen" boji in bo kot nor zaplaval proti nam. Strel bo včasih težak, ker bo prišel "nad nas" čelno in zaradi majhne površine je možen tudi strel v prazno. Ta trik je uspešen tudi za brancina. Zobatca pa bo vsakršno premikanje takoj splašilo.

Najuspešnejša pa je kombinacija zalezovanja in preže. Če nas je pic med približevanjem opazil in smo prekinili njegov obed, zastanemo. V obdobju, ko je manj plašen nam bo sam iz radovednosti priplaval nasproti.

Najtežje je pica ujeti, ko se pase na preveč ravnem dnu. Tam kjer ni dovolj grbin, kanalov in kamenja, ki bi zakrivali naše premikanje po dnu.

Včasih se picu dobro približujemo po dnu, le za zadnje dva metra ne najdemo scenarija, ker je dno pregladko in bi nas pic gotovo opazil. V tem težavnem primeru uporabim najtežjo obliko strela. Imenujem ga strel v letu.

Pri zadnjem skrivališču, preden se začne "brisan prostor", kjer se pase pic, dobro opazujemo. V trenutku, ko bo pic najbolj zaposlen s pašo, se z roko rahlo dvignemo in močno odrinemo v smeri proti picu. Puško imamo vseskozi daleč stegnjeno naprej. S plavutmi kot s krili samo lovimo ravnotežje in držimo smer. V trenutku, ko v letu dosežemo strelno razdaljo, sprožimo. Pica bomo dobili bodisi še zaverovanega v svojo pašo, medtem ko se bo pripravljal, da odplava ali pa že med begom. Zadnji primer je sploh najtežavnejši in tu bomo potrebovali že tudi mnogo sreče.

Kjer se pase ena riba, jih je pogosto tudi več. Zelo pomembno pravilo, ki ga moramo vseskozi upoštevati. Pri približevanju picu, ki smo ga v daljavi zagledali, često spregledamo drugega, ki je bližje in ga splašimo. Z verižno reakcijo se bo splašil tudi pic, katerega ulov smo predvideli v scenariju. Če pravočasno opazimo drugega, ki je bližji, se med približevanjem po dnu preusmerimo nanj. Druga možnost je, da se neslišno potegnemo nazaj v zaklon k obali, na novo ocenimo naše možnosti ter pripravimo nov scenarij za pica, ki je bliže.

Pica često najdemo,kako se pase skupaj s salpami. Izgleda, kot da ga imajo med seboj za izvidnika, ker je sam od salp previdnejši in hitreje opazi nevarnost. Takega pica je zelo težko ujeti. Pogled, kje se pase, nam često zakrivajo salpe. Običajno je nekje v sredi med njimi in preden se priplazimo do njega, s salpami splašimo tudi pica.

Salpe nam nasploh večkrat prekrižajo račune. Ko jih splašimo, se daleč naokoli splašijo tudi druge ribe. Če so med lovcem in picom ali drugo ribo n.pr. orado, salpe, jih poizkusimo odgnati proč, da bi dobili prosto pot. To ni enostavno, ker moramo salpe tako nežno splašiti, da ne bodo s svojim begom vzbudile pozornosti pica ali druge ribe.

Poseben je lov pica v steni. Pic se poleti pase povsod. Tudi v strmih stenah. Tu srečamo zelo lepe primerke. Glavna težava pa je v tem, da imamo malo možnosti, da bi se skrili. Če nas pic pri približevanju na površini opazi, kar se bo zgodilo v večini primerov, zajamemo zrak in se kot temu pravijo Italijani " a foglia morta" (kot mrtev list) spustimo. Ker mora biti naša plovnost negativna, tonemo na dno. Pri tem se ne smemo premikati. Ko nas bo pic zagledal bo začel hitro plavati proti nam. Ustreliti ga moramo med padanjem, še preden dosežemo dno. Ko dosežemo dno se vedno ujamemo z roko ali zamahnemo s plavutmi in tako pica splašimo. Seveda, če imamo zelo veliko sape, lahko na dnu nadaljujemo s prežo in čakamo, da bo pic zopet priplaval v strelno razdaljo. Vendar je možnost, da bomo imeli še dovolj zraka majhna, kajti ob steni pademo vsekakor nekaj metrov navzdol in pomisliti moramo kako bomo z vso množico uteži lahko priplavali na površino. Tudi strel med padanjem je zelo zahteven.

Odlična tehnika, dobra za lov na pica in druge kakovostne bele ribe, je plavanje in premikanje pod vodo, po dnu. Pri tej tehniki skušamo čim večje razdalje počasi in zbrano premostiti pod vodo. Ker se premikamo pod vodo, nas ribe štejejo za svoje, za del morskega življenja in približevanje je najuspešnejše. Pri tem načinu lova, ki pa je izjemno naporno, pica ali drugih rib ne vidimo s površine. Izsledimo jih šele na dnu. Zelo je ta tehnika uspešna, ko je morje valovito in pod vodo skušamo poiskati ribe, ki potujejo ali se pasejo v morski peni.

Pica lovimo enako kot brancina, z metanjem kamenja pred sabo, ker pa je to zvijača, značilna za lov na brancina, jo bom opisal v članku o brancinu - zeleno sivem morskem vitezu.

Veliko piscev v italijanskih revijah piše zelo splošno, za prakso velikokrat neuporabno. Nekateri prijatelji so me že opozorili, da v svojih člankih izdam preveč ribiških skrivnosti. Prispevek o picu je z njimi prav gotovo bogat. Vendar se s člankom v roki ne da loviti. Treba je imeti strast, vztrajnost, talent in ogromno ljubezni do podvodnega lova. Brez tega bo vsak, še tako praktičen in nazoren nasvet odveč.

Avtor: Vane Dušan Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke