Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Čari podvodnega lova: 4. del – lov na zobatca


lov na zobatcaPodvodni lov na zobatca praviloma sodi v domeno izkušenih in dobro pripravljenih podvodnih lovcev. Zobatec ob gofu in kirnji predstavlja vrh podvodnega lova na Jadranu. Mnogi ga imenujejo tudi car med ribami. Ta veličastni predator sodi v družino šparidov, njegovo latinsko ime pa je Dentex Dentex. Njegov najbližji sorodnik je zobatec kronaš (Dentex Gibbosus), ki pa je precej redkejši. Zobatec zrase do 1 m dolžine ter doseže težo do 16 kg. Ima izrazito in precej strmo glavo, čeljust pa gosto posejano z ostrimi zobmi, po katerih se tudi imenuje. Po hrbtu je temnejše barve, običajno modre, ki se preliva v rdečkasto, po trebuhu pa je svetel. Mlajši zobatci so lahko nepravilno posuti s črnimi pegami. Srednja teža primerkov ulovljenih v podvodnem lovu je okoli 2 kg. Za trofejne veljajo tisti s 5 in več kilogrami, pri čemer so 10 in več kilogramski prava redkost. V Jadranu se zobatec zadržuje v bližini kamnitega dna ob obali, predvsem ob rtih, najdemo ga ob večini oddaljenih otokov in čeri ter v bližini podmorskih plitvin, kjer se prehranjuje z manjšimi ribami, mehkužci, raki in ostalim. Zobatec posebej bogato naseljuje področja zadarskega in šibenskega arhipelaga, Vis, Lastovo, Mljet, Palagružo in Elafite. Na istrskem področju je nekoliko pogostejši v okolici rovinjskih otokov. V času mresta je v lovostaju, ki traja od 15. aprila do 15. junija. Najboljša sezona za lov na to ribjo vrsto je v času od konca lovostaja do konca julija, ko se zadržuje na globinah med 5 in 35 metri. Kasneje se zaradi sprememb v temperaturi vodnega stolpca zobatec pomika vedno globlje in se v jeseni dokončno umakne v globine nad 50 m. Podvodni lov na zobatca se na Jadranu pričenja z legendama podvodnega lova, Zankijem in Halbertom. Ta lovca sta bila prva, ki sta pričela loviti s takrat najsodobnejšo taktiko podvodnega lova, z lovom na čakanje.

lov na zobatca

Šele prenos te taktike podvodnega lova je jadranskim lovcem omogočil zanesljivejši ulov zobatca, ki sodi med najbolj previdne in plašljive ribje vrste, ki lovcu ne dovoljujejo približevanja. Taktika čakanja pa je razkrila usodno zobatčevo slabost in ta je potreba po teritorialnem nadzoru (ki je tudi sicer skupna večini podvodnih plenilcev). Zobatci se torej lovcu na čakanju približajo sami. Za uspešni lov je potrebno upoštevati številne dejavnike ter poznati določene skrivnosti, ki jih najizkušenejši lovci na to ribjo vrsto razkrijejo le redko. Prvi v nizu številnih potrebnih dejavnikov je poznavanje lokacij, še bolj pa globin, na katerih se zadržuje zobatec. Kot pravilo velja, da se zobatec zadržuje v bližini jat manjših rib (s katerimi se prehranjuje). Pogostejši je na področjih s šibkim do zmernim tokom, to je eden od razlogov za relativno pogostost te ribe ob rtih. Izkušeni lovci bodo morebitno prisotnost zobatca prepoznali že iz obnašanja jat ušat in črnik, ki se ob prisotnosti plenilcev tesno zbijejo v krogli podobno formacijo. Zares dobre lokacije za zobatce, take z ustreznimi zakloni na pravi globini, sodijo med najbolj varovane skrivnosti podvodnih lovcev. Ključni dejavnik, ki vpliva na zobatčevo pojavljanje pa je temperatura vode. Zobatec je, podobno kot orada, riba, ki ima raje toplo morje. Praviloma se giblje in lovi nad termoklino (področje mešanja tople in hladne vode), globina in izrazitost katere pa je odvisna predvsem od meteoroloških pogojev in letnega časa. Tako je v spomladanskem času, ko se morje šele segreva, zobatca moč najti tudi precej plitko, pozno poleti in jeseni, ko se termoklina pomika vse globlje, njena izrazitost pa se manjša, pa se tudi zobatec umika v globino. Na primerni lokaciji in ustrezni globini tako obstaja velika verjetnost, da bo lovec po nekaj deset sekundah na meji vidljivosti zagledal jato zobatcev, ki si ga previdno ogleduje. Običajno se jata ustavi na razdalji, lov na zobatca ki je precej večja od tiste, ki omogoča zanesljiv strel. Da bi se zobatec dovolj približal lovcu, morajo biti izpolnjeni številni pomembni dejavniki. Prvi je čim tišja izvedba potopa, pri čemer v zadnji fazi ne smemo plavati, pač pa nepremično padamo proti dnu. Morda najpomembnejši je ustrezni zaklon, ki zobatcu ne omogoča takojšnje prepoznave lovca. Najboljše pozicije so tiste, ki lovca zakrivajo z več strani, riba pa vidi le majhen del lovčevega telesa. Pomembno je upoštevati tudi smer morskega toka. Zobatec se namreč praviloma giblje proti toku, ker se v primeru nevarnosti tako lažje in hitreje umakne. Praviloma se torej koncentriramo na tiste primerke, ki se nam približujejo iz smeri, ki je nasprotna toku, saj bodo prav ti prišli najbližje. Ko čakamo, da se pojavi jata zobatcev, moramo biti povsem neslišni. Neprevidno premikanje, izpuščanje zračnih mehurčkov in premeščanje bo zobatce že na veliki razdalji opozarjalo na pretečo nevarnost. Tipičen scenarij približevanja zobatcev poteka v več fazah in lahko traja precej časa, zato sodi lov na to ribjo vrsto med najnevarnejše taktike podvodnega lova. Ko se torej na meji vidljivosti pojavi jata zobatcev se ob lovčevem ustreznem zaklonu pričela previdno približevati. Običajno se bo kmalu obrnila, nekoliko odmaknila ter ponovno pričela s približevanjem. To postopek se ponovi večkrat, zobatci bodo običajno prišli najbližje v drugem ali tretjem krogu. Prav ta način počasnega približevanja je bil usoden za številne lovce, ki so pozabili na čas, prebit na dnu in tako precenili svoje sposobnosti. Čeprav se zobatec lovcu izjemoma tudi zelo približa, je običajno potrebno streljati na precejšnje razdalje. Zelo pogosti pa so tudi dnevi, ko se zobatci, kljub izpolnjenim vsem dejavnikom, preprosto nočejo dovolj približati ali pa jih ploh ni moč najti. Če pa se riba vendarle dovolj približa lovcu je trenutek za strel pri tej vrsti izjemno kratek - tik preden se zobatec obrne in odplava. Če strel ni bil dovolj natančen, se zobatec zaradi mehkega tkiva in velike agresivnosti po zadetku hitro strga s puščice. Lovčeva oprema za lov na tega jadranskega plenilca mora biti zato izbrana s posebno pozornostjo. Praviloma se zaradi čim boljšega zlitja z okoljem uporabljajo maskirne obleke, večina lovcev za globlji lov uporablja karbonske plavuti, največ pozornosti pa velja izboru ustrezne puške. Tukaj se okusi lovcev nekoliko razlikujejo, brez izjeme pa uporabljajo samo puške, ki imajo kar najdaljši uporabni domet. En del lovcev uporablja puške na elastiko, dolžine med 100 in 120 cm, v zadnjem času z dvojnimi (ali celo trojnimi) elastikami 16 do 17.5 mm, nekateri pa uporabljajo najmočnejše in najdaljše puške na stisnjeni zrak, praviloma gre za sistem mamba (zatesnjena cev, ki preprečuje vdor vode). V obeh primerih gre za puške, ki imajo uporabni domet več kot 5 m, saj je včasih, ko se zobatec ne približa bolj, potrebno streljati tudi na takšnih oddaljenostih. Večina pušk, namenjenih lovu na zobatca, je opremljenih s puščicami z dvojnimi dolgimi krilci, s čimer se nekoliko zmanjšajo možnost strganja slabše zadete ribe.

Danes je zobatec v Jadranu sicer dobro zastopana ribja vrsta in solidno pripravljeni lovec, ki se lahko potopi denimo do 20 ali 25 metrov ga bo z nekaj vztrajnosti na primernem terenu skoraj gotovo lahko tudi videl. Kljub temu pa je število ulovljenih primerkov, posebej večjih, relativno majhno. Uloviti zobatca je želja večine resnejših podvodnih lovcev, ulovljeni primerek pa prinaša številne zavidljive poglede kolegov in izpolnitev lovčevih hotenj in ambicij. Najbolj izkušeni lovci na zobatce pa ob poznanih taktičnih prijemih razvijejo še vrsto svojih skrivnosti, ki jih neradi delijo z drugimi. Te bo potrebno samostojno odkrivati v številnih potopih in opazovanju ene najbolj impresivnih rib Jadrana – plenilskega carja zobatca.

Avtor: Aleš Novak


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke