Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
26.11.2015

Giorgio Dapiran


S koreninami v Piranu med ribami na Sardiniji


Priimek Dapiran (iz Pirana) je njegovemu daljnemu predniku, okoli leta 1600 podelil beneški dož. Po tem priimku sodeč bi lahko bil tudi naše gore list. Njegovi starši so živeli v Rovinju in Pulju. Ljubezen do podvodnega ribolova pa je Giorgia Dapiarna pripeljala na Sardinijo.

Giorgio Dapiran je legenda podvodnega ribolova. Tako v tehniki, ki jo je izpopolnil do perfekcije, podvodnih filmih v katerih uči, kako loviti in opremi, ki jo danes razvija in izdeluje za podvodne lovce.

Ljubezen do podvodnega ribolova je nanj prenesel oče, pionir tega športa. Oče Ferdinando je služboval v italijanski vojski in dosegel najvišji čin generala. Ob postopnem napredovanju, je menjal kraje bivanja. Ko je živel v Rovinju in Pulju, si je naredil lok, šprikla dežnika mu je služila kot puščica in ost. Iz avtomobilske zračnice in okenskega stekla si je naredil masko. Plaval pa je nad dnom brez plavuti, v stilu žabe. Ribe je lovil tudi na Brijonih. Dežnikova šprikla mu ni omogočala ujeti večjih rib. Med najbolj okusnimi v plenu so bili zato barboni.

Družina Dapiran je bila takrat precej premožna. V Pulju je živel tudi ded, ki je imel gostilno. Oče je bil v Abaniji leta 1943 ranjen, takrat se je preselil v Modeno in postal vojaški inštruktor. V Modeni se je rodil Giorgio. Ker so družini po vojni, češ, da so bili vsi Italijani fašisti, zaplenili vse premoženje, ima Giorgio v zavesti na Istro grenak okus. Ne Istre, ne Pirana ni zato nikoli obiskal.

Smeh pa vzbudi njegovo pripovedovanje o nadimkih nekaterih vej rodbine Dapiran, ki še živijo v Pulju in Rovinju. “Pissin Chesa” – Ščijevcerkvi , “Caga in brenta” – Serjevhlače ter “Sporchisso” – Umazanec. Najbrž se je komu res kaj takega pripetilo, a neprijetni nadimek se je prijel in obdržal tudi pri drugih. Ne krivih ne dolžnih.

V Genovi je Giorgio doštudiral strojništvo, je specialist za hidro dinamiko.
Od tu izvira njegov talent za konstrukcijo opreme za podvodne lovce. Kot pove: « Moj pristop do podvodnega lova temelji na znanstvenih predpostavkah.« Zvečer je poučeval strojništvo, čez dan bil inštruktor plavanja. Igra tudi vaterpolo. V Genovi je začel sodelovati z Luigijem Ferrarom, ustanoviteljem znane tovarne za izdelavo potapljaške opreme Technisub, kjer je bil vodja oddelka za potapljaške obleke.

Ko je leta 1970 tekmoval na italijanskem državnem prvenstvu v podvodnem lovu, so se mu konkurenti smejali. Bil je edini, ki je lovil s puško na elastike, vsi drugi s puškami na stisnjen zrak. Zadnja desetletja pa so puške na elastike zakon, tiste na stisnjen zrak pa se še zelo malo uporabljajo. S svojimi zamislimi je bil stalno pred drugimi.

Na tekmovanjih se Gorgio nikoli ni uvrstil na najvišja mesta. Zakaj: “ Tehnika približevanja in zalezovanja rib na morskem dnu, moja specialnost, zahteva mir. Le podvodnega lovca in ribe v morskem svetu tišine. Na tekmovanjih pa gliserji s katerimi se vozijo tekmovalci in tekmovalci sami ribe splašijo v globino ali v njihova skrivališča. Za takšne pogoje pa je uspešnejši podvodni lov s tehniko preiskovanja ribjih skrivališč.”

Giorgio se zatem preseli na Sardinijo, si postavi hišo in leta 1980 postane profesionalni podvodni lovec. Največji uspeh in prepoznavnost doseže, ko posname podvone filme : Agguato Profondo (Preža v globini), ki so vzor didaktičnega prikaza podvodnega lova, tehnike zalezovanja rib na dnu.

Ko sediva na terasi njegove hiše s pogledom na morje, v bližini Olbije, pripoveduje kaj počne zdaj, pri sedemdesetih. Ko živi tu, razvija in preizkuša opremo za podvodne lovce. Kot pravi, projektant ne more razviti dobre opreme le če sedi za računalnikom. Pokaže mi list plavuti, ki ga je razvil ob upoštevanju sil, ki delujejo na človeško stopalo pri hoji ter plavuti morskega psa med plavanjem, puške iz lesa s števlinimi inovacijami. Npr. : sistem elastik za napenjanje pušk, ki jim je dodal kovinske vzmeti, puščice, pri katerih se nylon ali vrvica na katere so privezane ne more strgati …

Pravi, da so mnoge rešitve pri opremi za podvodni lov le zadeva mode in marketinga, niso pa utemeljene na zakonih fizike. Analiziral je sistem napenjanja pušk roler in ugotovil, da ni dober. Ko sva se pogovarjala o tem, da si je nekdanji državni reprezentant Molteni pred mnogimi leti dal narediti masko z neprosojnim, temnim steklom, češ, da potem zobatec ne vidi njegovih oči, ki se premikajo, je rekel, da je to neumnost. Ne gre za premikanje oči, ampak za preprečevanje odbleska, ki ga povzroča sončni žarek, ki se odbija od zraka, ki je v maski. Številne njegove strokovne razlage (fizikalne, biološke), dnevnike njegovega podvodnega lova ter ponudbo opreme si v italijanščini in angleščini lahko ogledate na spletni strani: http://www.dapiran.it.

Kot se to pogosto pri uspešnih ljudeh dogaja, ima Giorgio številne goreče zagovornike, kot tudi nasprotnike. Za nekatere je Arhimed za konstrukcijo opreme in didaktiko, spet za druge prepotentnež, ki misli, da vse ve, a se ni nikoli uspel dokazati na tekmovanjih. A Giorgio se na to ne ozira in gre naprej svojo pot. V zimskem času zdaj biva na Kanarskih otokih, kjer za mlade in stare piše kako loviti. Morda enkrat tudi sprejme povabilo, da obišče Piran.

Avtor: Vane D. Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke