Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
11.5.2012

Vane Fortič - 5. del


ZGODBE DAJEJO PODVODNEMU LOVU POSEBEN ČAR


S TEKMOVANJ


ŽE PRVIČ PRVI


Zmagal sem že na prvi tekmi, ki sem se je udeležil –na slovenskem republiškem prvenstvu v Strunjanu. Tomaž Favai in Borut Bučar sta bila takrat že stara mačka podvodnega lova in z ladjo Mornik smo tekmovalci v morje poskakali na rtu Ronek, potem pa je vsak plaval in lovil kjer je hotel.

Dno pred rtom Ronek je razgibano, veliko plošč, kamenja, kamor se ribe lahko skrijejo. Teren dober, nima ga smisla menjati, le sistematično pregledovati luknjo za luknjo. Tomaž pa je izbral drugačno taktiko. Vedel je, da se na rtu blizu kopališča zadržujejo brancini, zato je kmalu odplaval tja in jih res nekaj ujel. Ker pa je vmes zaliv in po dnu le pesek, je s plavanjem izgubil ogromno dragocenega časa. Moja taktika je bila zmagovalna, Tomaž je bil drugi.


PRVAK GORENJSKE


Tudi zadnjo tekmo sem pred nekaj leti zmagal na temelju enakih odlik kot vse druge. Z glavo. To je bila sicer tekma deloma za šalo, za naslov prvaka Gorenjske. Tekmovali smo v dveh krogih, v Nerezinah in na Loparju. Medtem, ko so se drugi veliko vozili in pregledovali njim poznane pozicije, sem le nekajkrat zamenjal lovno območje in raje čas porabil za lov, ne pa za vožnjo. Moja žica je bila bistveno bolj polna! Nekateri lovci, udeleženci tega tekmovanja se vedno hvalijo koliko da so ujeli tu in tam, a tudi tokrat se je pokazalo, kot so rekli stari latinci: »Hic Rhodus hic salta«, prenešeno: tukaj in zdaj pokaži kaj znaš.


SISTEM METLICE


Cavtat 1984, zadnji krog jugoslovanskega prvenstva. Pred tekmo imava najmanj plasmanskih točk Rečan Vanja Prizmič in jaz. Vreme slabo, morje zelo valovito. Predvidevam, da bi utegnil organizator šest urno tekmo skrajšati. Ob obali je nekaj kamnitih plazov, kupov kamenja, ki so nagrmadeni tudi v morju in so polni možnih ribjih skrivališč. Odločim se za enega, kjer sem na pregledu opazil največ življenja.

Plaz je dolg kakšnih dvesto metrov in kamenje je nagrmadeno vse do globine petnajstih metrov. Sistematično pregledujem luknjo za luknjo, natančno, kot bi pometal z metlico. Prizmić pa se odloči za tvegano potezo. Čeprav ima izredno počasen čoln, potuje daleč na konec lovnega območja, kjer pričakuje, da bi utegnil ujeti kakšno kirnjo. Terena ne menjam. Tekmovanje skrajšajo za dve uri, ujel sem 4 ribe, Prizmić pa je večji del časa porabil za vožnjo in kirnje ni ujel. Zmaga in naslov sta moja! Veselje, Baldo Svetličič pa mi mora vso vožnjo nazaj v Ljubljano odgovarjati na vprašanje: »Kdo je najboljši?!


INTUICIJA


Kopište, otok blizu Lastova, jugoslovansko prvenstvo leta 1979. Tega terena z Jožetom pred tekmovanjem nisva pregledovala. Večina lovcev se usmeri na plitvine, Favai in jaz loviva ob obalo otoka, tam, kjer pričakujeva, da nekaj časa ne bo drugih. Ujamem zdaj konja, šarga, vrano…manjše ribe.

Proti koncu tekmovanja opazim kakšnih 8 kg težko kirnjo, ki se brž skrije. Z baterijo preiskujem vse luknje, celo manjše špranje, kamor bi se lahko skrila. Ni je nikjer. Priplava tudi Tomaž, tudi on je ne najde. Na vrhu kamna je dolga špranja, tudi tu je ni, luknja pa se še nadaljuje, a vanjo ni mogoče pogledati. Kirnja je na tekmovanjih odločilen ulov, predvidim, kje bi lahko bila. Medisten vtaknem v luknjo in ustrelim v smer, kjer bi se utegnila skrivati. Strel na slepo, a zadetek v glavo in kirnjo izvlečem.

Medtem so drugi lovci že prečesali vse lovno območje, kam zdaj? Začnem ponovno iskati in pregledovati skrivališča, kjer sem že na začetku ujel ribe. Skrivališča so se ponovno napolnila. Jože postane prvak, skupaj v paru sva prva tudi ekipno.


Najbolj nevaren dogodek?


STIKALO


Neke novembrske nedelje v letu 1976 smo se Jože, Stane in jaz znašli na Malem Lošinju. Obsedel nas je lov na brancine.

Pihal je močan jugo, a Stane je računal, da bomo brancine našli okoli Malih in Velikih Srakan. Toda - prav ta cona je bila tisto leto prepovedana. Z Jožetovim gumenjakom smo rezali velike valove pod kotom, ko smo pluli od rta Kurila do Velikih Srakan. No, tam o brancinih ni bilo sledu.

Stane je zdaj hotel pregledati še luknje na Arbitu, to je na plitvini med Srakanami in Unijami. Ustavili smo se blizu droga, ki označuje plitvino. Stane se je začel potapljati, midva pa sva sedela na tubularjih čolna in ga čakala. Motor je bil prižgan.

Čoln se je pozibaval v najbolj plitvem delu, a tu so se valovi najbolj lomili. V nekem trenutku sem pogledal nazaj in videl, da se nama hitro bliža nekaj metrov visoka stena vode."Pazi!", sem še zakričal. Jože je hitro pretaknil v prestavo za vožnjo naprej in zavrtel do skrajnosti ročico za dodajanje hitrosti. Pa je bilo prepozno.

Val je z vso močjo zgrmel na naju in naju pomedel s čolna. Čoln je z vso hitrostjo krožil okoli naju. Ker nisva imela plavuti, sva lahko le nemo strmela v grozljivo kroženje in samo čakala, kdaj bo propeler koga od naju presekal na pol. K sreči so valovi čoln začeli počasi odnašati proč od naju.

Začela sva plavati proti obali Unij. Stane ni videl, kaj se nama je zgodilo. Ko pa je priplaval do kraja, kjer naj bi ga čakala v čolnu, je takoj vedel, da se je zgodila nesreča. To so mu potrdili tudi kosi opreme, ki so ležali raztreseni po dnu. Pobral je opremo, kolikor se je pač dalo in odplaval proti obali, kjer smo se ponovno dobili.

Brez moči smo opazovali čoln, ki je s polno hitrostjo krožil sredi preliva med Unijami in Malim Lošinjem. Kaj je preostalo drugega, kot da smo se peš napotili v vas Unije.

Potegnil sem žalostno bilančno črto: v morju so ostale moje plavuti, potapljaška ura, uteži, rezervna maska, puška. Najbolj boleča pa je bila seveda za Jožeta izguba čolna.

Obvestili smo vse luške kapitanije, pa tudi prijatelje podvodne lovce na lošinjskem okolišu in Istri, da Jožetov čoln brez krmarja sam pluje po morju. Čez nekaj dni je prišlo iz Pulja sporočilo, da so gumenjak našli na rtu Marlera pri Pulju, približno 40 kilometrov daleč od kraja, kjer smo doživeli brodolom. Čoln ni pretrpel kakšnih večjih poškodb, prav tako pa je bilo tudi pri motorju Tomos 18, le nekaj malega popravila.

Nekaj mesecev pred tem dogodkom sem Jožetu kupil električno stikalo za motor. Vrvico stikala zavežeš okoli zapestja in če padeš v vodo, stikalo avtomatično ugasne motor. Jože pa ni imel časa, da bi stikalo pravočasno montiral.




ZABAVNE


Najbolj zabaven dogodek v PL?


Že objavljena zgodba o novoletnih zvezdicah in tale:
Z Alijem sva lovila na Pelješcu in sem se dogovoril, da jih pripeljeva gostilničarju s katerim sem imel na vsem Jadranu najboljše odnose – Peru Holjarju, v restavracijo Zlatni Zalaz na Rabu. Kirnje sva shranjevala v hladilni skrinji, v Slanem, pri Matku Knežiču, s katerim sva skupaj služila mornarico JRM – potapljače – proti diverzante.

Zamrznila sva preko 100 kg kirnj in se ponoči odpravila na Rab. Med potjo, mislim, da je bila rumena 101ka, me je pričel premagovati spanec in pri kraju Gradac sem zapeljal s ceste, da malo zadremava. Tok, tok, počitek ni dolgo trajal. Policija. Običajna vprašanja, od kod, kam…,kaj ste počeli – lovili ribe…, do tu je bila kljub prekinjenem spancu in fobiji do miličnikov moja potrpežljivost še kar na višini, ko pa je prišlo na vrsto vprašanje, kaj pa imate zadaj?, so šle zadeve samo še navzdol…

Ko je policaj odkril polivinil s katerim sva imela pokrite kirnje, pa skoraj krik: »OVO NIJE SPORTSKI, TO JE PRIVREDNI RIBOLOV!« Nič ni pomagalo, da sva jim pokazala dovoljenja, prepričevanje…Z nami, na policijsko postajo! Ker niso imeli nobene pravne podlage, lovila sva z dovoljenjem in več kot teden dni, tako da je bil tovor kirnj v okviru zakona, sem bil z njimi precej oster, neprijazen. Na srečo je v tem trenutku komunikacijo s komandirjem prevzel Ali, in razlagal, da sem tako nervozen, ker me je zapustila žena… Po daljšem času, so naju izpustili.


Še kaj ...?


Kdaj drugič me prosim spomni, da napišem še zgodbe o: ribah, ki so se pojavile na dan tekmovanja (Pulj, 1981 Memorial Kočevar Lazarić, 2. mesto s Stanetom Vidmarjem); množicah konjev na pregledu terena na DP v Neumu; ulovu šargov, konjev in orad na plitvini Pioni, na DP v Rovinju; o enkratnem SP v Peruju leta 1994; o ulovu merjasca v reki Bojani pa še kakšno.

Avtor: Andrej F.


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke