Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
20.4.2012

Vane Fortič - 3. del


PRIPADNOST DRUŠTVU IN ZA SLOVENIJO


Bil si član zelo dobre DRM-jeve ekipe, ki jo je vodil Jože Turk. Tvoji športni uspehi v PL, delo v ekipi?

Jože Turk je bil moj učitelj in solovec s katerim sem se najbolje ujel. Povedal mi je vse kar je vedel, pokazal dobre pozicije, mi naredil marsikateri pripomoček, pri denarju pa je bilo vse pošteno, pol na pol. To zadnje, je z ljudmi najtežje. Pri naju je pomenilo eden da avto, drugi da čoln, vsi stroški poti bivanja in lova s startom iz Ljubljane (on pa stanuje v Kočevju) se delijo na pol.

Ko sem bil v DRM kar nekaj let vodja sekcije za podvodni lov, Jože, čeprav izkušen lovec in jugoslovanski prvak, ni imel nič proti mojim načrtom sekcije in načinu mojega dela. V knjigi, kjer sva soavtorja oba, Podmorski svet in mi, Prešernova družba, 1991, je zapisal: »Vane Fortič, ki je k temu športu pristopil, kot sam pravi, »z glavo«, je postal državni prvak…«

Delo v ekipi DRM lahko ocenim kot odlično. V ospredju je bil uspeh ekipe DRM. To so bili časi Jugoslavije, kolektivnega duha, ne pa ekstremnega individualizma današnjega globalnega potrošniškega kapitalizma. Ko sem leta 1991 prevzel mesto prvega kapetana slovenske reprezentance v podvodnem lovu, mi je bila prva dobra uvrstitev reprezentance Slovenije, šele potem posameznika.

Eden lepših primerov takšnega duha je bila zmaga ekipe Slovenije na srečanju republik in pokrajin leta 1978 na Reki. Za Slovenijo smo nastopili: Jože Turk, Stane Vidmar, Emil Gregorčič in jaz. Tekmovanje je bilo pod rafinerijo Urinj, kjer je bilo morje ponekod kar mastno od nafte, a teren vsem ekipam, ker je bilo prepovedano območje, popolna neznanka. Vsakemu izmed članov sem dodelil teren, kje naj lovi, da bi pokrili na videz najbolj zanimiva območja… Bili smo prvi.

Leta 1984 sem osvojil državno prvenstvo Jugoslavije, z Jožetom sva bila leta 1979 in 1980 prvaka Jugoslavije v parih. Leto 1980 je bilo vrhunec uspehov. Kot član jugoslovanske reprezentance sem z reprezentanco osvojil 3. mesto na Pokalu Evrope, -otok Ustica, Italija; na finalu tega tekmovanja - Pokal narodov, Mali Lošinj, prvo mesto, naslednjega dne, 30. decembra, na Pokalu mest pa za Ljubljano v paru s Stanetom Vidmarjem, 3. mesto.

Leta 1994 sem kot kapetan prve slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Peruju drugega tekmovalnega dne tudi uspešno tekmoval namesto ponesrečenega reprezentanta Borisa Truhačeva.

Najboljše moje uvrstitve na močnem mednarodnem tekmovanju, Memorialih Kočevar – Lazarić, v Pulju so trikrat 2. mesto: leta 1981 v paru s Stanetom Vidmarjem ter 1979 in 1987 leta v paru s Tomažem Favaiem. Na tem legendarnem tekmovanju sta bila Stane in Jože skoraj nepremagljiva.

Žal mi je, da se na Pokalu mest, na Malem Lošinju in tekmovanju Koćevar – Lazarić, v Pulju, s solovcem nisva uspela povzpeti na najvišjo stopničko. A kot pravi Jože: »ena (ne)ujeta riba v zadnji minuti lahko odločilno vpliva na končni rezultat.«

Tekmovalni PL, se ti zdi, da so rezultati pošteni?

Danes vse premnoge stvari na svetu žal niso poštene, zakaj bi potem pričakovali, da bi bili pošteni rezultati neke tekme podvodnega lova?! Na novoletnih lošinjskih tekmovanjih je moj najboljši rezultat v Pokalu mest 3. mesto skupaj s Stankom Vidmarjem. Ko mi je prišlo na uho, da ekipi Malega in Velikega Lošinja pogosto skupaj združita ulov v imenu ene ekipe, sem si rekel, s Stanetom sva odlično lovila. Enega izmed Lošinjanov kličejo Piombin. Ker je prelahkim ribam pred tehtanjem v črevesje vtikal svinec.



Eden izmed najbolj kreativnih, prefriganih in še kaj, lovcev je svetovni prvak iz Peruja iz leta 1975 Jean Baptiste Esclapez. Včasih so bile tudi njegove ribe na Lošinju sumljivo težke. Po pripovedovanju iz svetovnega prvenstva v Turčiji leta 1987 se je na terenu pripravljal več mesecev. Na dan tekmovanja je imel v čolnu na desetine pušk in v luknje, v katerih je našel veliko rib, je takoj vtaknil te puške in drugim tekmovalcem onemogočil dostop do njih. Bil pa je drugi, za Mazzarijem.

Baje je Renzo Mazzari na tekmovanju na Portugalskem v kraju Peniche od domačina odkupil dobre pozicije. Ali, Pedro Carbonell, 3x svetovni prvak mi je na lanskoletnem SP na Malem Lošinju že pred tekmovanjem napovedal, da bo moral CMAS spremeniti sistem točkovanja glede ugorjev, ki so žal postali dominantni ulov na terenih, kjer ni veliko drugih rib in se preveč točkujejo. Tako je tudi bilo, o zmagovalcih je odločal ulov ugorjev.


SREČA JE DOBRODOŠLA NI PA ODLOČUJOČA


Odvisni od sreče! Odvisni od priprave terena (denarja in časa)? Od vrhunske pripravljenosti?

Sreča je zelo zanemarljiv faktor. V daljšem časovnem obdobju vedno zmagujejo najboljši. Po neki anketi med vrhunskimi tekmovalci faktor sreče vpliva le v kakšnih 10 odstotkih. Odločilne so psihofizične lastnosti lovca, poznavanje terena, oprema in čolnar.



Kako bi ti organiziral tekmovanje, da bi bilo po tvoje najbolj pošteno?

Enega sem že omenil, to je bil primer srečanja reprezentanc in avtonomnih pokrajin na Reki - Urinj. Utopično: na določeni točki zemeljske krogle se zberejo tekmovalci. Avion – helikopter- nato čolni jih pripeljejo na sredino neke nobenemu vnaprej znane tekmovalne cone. Realno: čim večje število tekmovanj na večjem številu različnih tekmovalnih območij. Sistem točkovanja po vrstah: ki številčno in po teži omejuje ulov iste vrste rib in nagrajuje ulov različnih vrst po težavnosti ulova.

S Tomažem Favaiem sta nekako ista generacija, stalno se mi je zdelo, čeprav sta bila na nek način prijatelja v PL, da sta neprestano tekmovala drug z drugim?

Tudi pri lovu za dušo, mi nikoli ni prijetno, če solovec ujame več. Sicer ga pohvalim, a obraz je najbrž kisel. Vedno je rivalstvo, le da je pri skupnem lovu treba poznati pravo mero. Tudi omogočiti, da drugi kaj ujame. V tekmovalnem športu je bil Favai specialist za kirnje. Upal je zlesti pod skalo, in kot je rekel, poiskati kirnjo v njeni spalnici. Po poprejšnjem dogovoru sem ga pogosto za plavuti vlekel izpod skale. Ni pa bil dober taktik in tudi orientirjev ni znal jemati kaj prida. Modro je ugotovil, da lahko doseže vrhunske mednarodni rezultate v podvodni orientaciji in ji je zato dajal prednost.

Se med tekmovalci spomniš še koga ?

Večkrat sem skupaj tekmoval tudi z Aleksejem Turnškom, veliko več pa sva skupaj lovila za dušo. Tekmoval sem tudi skupaj z Emilom Gregorčičem pa še kom.

In Hrvati: Frane Zanki, brata Halbert?

Oni so bili ves čas profesionalci, pretežno so tudi živeli od podvodnega in drugih vrst ribolova. Poznali so skrivne terene o katerih se nam še sanjalo ni in ujeli enormne količine rib. Le kot sem že omenil, spočetka niso dovolj delali na pripravi tekmovalnih terenov.

Kot dobrega lovca in poštenjaka imam v zelo dobrem spominu Spličana Štambuka, v zelo slabem pa Branimira Gulama iz Nerezin. Da bi prišel v jugoslovansko reprezentanco je kapetanu tvezil vse mogoče in nemogoče, naših, slovenskih uspehov pa ni spoštoval. Je pa zaradi skupne uporabe čolna, prijateljeval s Ferdinandom Trencem.

Tvoj največji športni uspeh?

Da sem z ne najboljšimi fizičnimi sposobnosti z »glavo« to nadoknadil in dosegal lepe uspehe.

Tekma, ki ti je ostala najbolj v spominu in zakaj?

Prva, zadnja in še mnoge vmes.
 


Avtor: Andrej F.


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke