Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com

Jože Turk


Jože Turk je eden naših najboljših podvodnih lovcev. Paleta njegovih športnih uspehov je bogata. V devetnajstih letih tekmovanj je za barve svojega kluba Društva za raziskovanje morja Ljubljana osvojil 64 pokalov, medalj in priznanj. Jože je živi leksikon. Za vso športno kariero si v glavi lahko zavrti film, kako in kje je kakšno ribo ujel, kateri so orientirji dobrih lovnih pozicij, število točk doseženih na tekmovanju… Ker je sezona potapljaških športov, ki poleg veselja, skrivajo tudi vrsto nevarnosti, v polnem teku, smo Jožeta, poleg zanimivosti iz njegovega tekmovalnega življenja vprašali tudi o tem.

Takoj na začetku

Jože pravi, da je bil nekoč, davno, eden naših najboljših podvodnih lovcev, zdaj ne tekmuje, oziroma se intenzivno ne ukvarja s podvodnim ribolovom kar celih 25 let. Veliko se je spremenilo. Jadran ni več tako čist kot je bil pred štiridesetimi leti, rib je neprimerno manj, način ribolova je drug, oprema je drugačna in verjetno je tudi tako zagnanih kot je bil sam, neprimerno manj. Ostali pa so spomini in to prelepi spomini na podvodni svet v nekoč tudi njegovem Jadranu, ki ga ni več.

Doma si iz Kočevja, kar je daleč od morja, od kod ta tvoja ljubezen do podvodnega lova?

Morda bi bilo bolj običajno če bi se ukvarjal z lovom na divjad, kajti kočevski gozdovi so je polni, vendar na ta lov nikoli niti pomislil nisem. Ko sem prvič potisnil glavo z masko pod vodo sem vedel, da bom podvodni lovec.

Kako in kje si začel?

Potapljati sem se začel v domačem rudniškem jezeru oziroma reki Rinži. Ker sem pod vodo gledal, da se ne bi zaletel v kakšen štor ali kamen, sem se domov vedno vračal z rdečimi očmi, dokler ni takratni znani kočevski športni navdušenec in organizator Dušan Oražem od nekod prinesel iz avtomobilske gume narejeno masko z ovalnim steklom. Podvodni svet je postal tedaj drugačen. Sedaj sem videl tudi ribe, ki sploh niso bežale, plaval sem za njimi in se jih skušal dotakniti, kar mi seveda ni uspelo. V morju sem masko prvič preskusil v Medveji, kjer je Rudnik Kočevje imel poletni počitniški tabor. Ko sem prvič dal glavo pod vodo sem pod seboj zagledal temno, modro, neskončno globino in neizmerno množico malih črnih ribic. Gledal sem z radovednimi očmi, plaval, se potapljal in potapljal dneve in dneve, videl velike jate rib raznih oblik in barv, ki jih seveda nisem poznal, po hrbtu in uhljih sem bil opečen od sonca. Tisto leto je v takratnem Slovenskem poročevalcu izhajal podlistek Med koralami in morskimi psi, Hansa Hassa, ki sem ga seveda izrezoval in neštetokrat prečital.

Sam ocenjujem, da podvodni lov ni le šport ampak gre predvsem za strast oz. lovski nagon. Prvi ljudje na planetu so bili namreč najprej lovci in ribiči. Kaj misliš o podvodnem ribolovu in športu? Ali je to pravi šport?

Kot sam praviš podvodni ribolov ni samo šport, temveč strast. Lovski nagon na koncu žal pokonča živo bitje, vendar je povodni ribič v elementu, ki mu ni domač, je zanj tuj, vse se dogaja v trenutkih brez dihanja, na globinah, ki so mnogokrat nerazumno velike. Da bi vse to z lahkoto opravil pa moraš biti še kako treniran, zdrav in psihično pripravljen. Moraš biti dober, za vrhunski podvodni ribolov pa vrhunsko pripravljen športnik.

legendeJože T. Na Loparju 1956, orada 3,8 kg

Kakšna je bila takrat oprema?

Eden mojih vrstnikov je med šolskim letom, leta 1956, od tete iz Amerike dobil čisto pravo masko. Prekrasno temnomodro masko Hurricane s srebrnim obročem, ki je čuval steklo, da ne bi izpadlo. Made in USA je pisalo na njej. Pokazal mi jo je in takoj sva sklenila kupčijo. Pri Ljudski tehniki sem kupil načrt za podvodno puško in jo izdelal z očetovo pomočjo. V Slovenijašportu sem kupil modre plavuti iz čisto "taprave" gume, ki so imele samo eno pomanjkljivost, vse so bile enake, ulite za nogo velikosti št. 36. Istega leta sem odšel tudi na Lopar, kjer je imela Gimnazija Kočevje počitniški kamp. Tam ni bilo niti dovolj vode za kuhanje niti kruha v trgovini. Sadje in zelenjavo so nam v kamp za male denarje prinašali domačini. Jedli smo žgance z marmelado, krompir, paradižnik in ribe. Rib je bilo ogromno.

Ulovil sem prve šarge, konje, orade in veliko vran ter smokvač. Vsa lovišča so bila v neposredni bližini kampa in sem na vse terene lahko plaval, torej nisem potreboval čolna. Teh je bilo takrat zelo malo, posebno takih z motorjem. Včasih sem šel peš do vasi Lopar, za hotelom Lopar v vodo in plaval do Rajske plaže 12 ur. O potapljaški obleki se mi niti sanjalo ni. Naslednje leto sem si od prihranjenega in na Rudniku zasluženega denarja kupil gumenjačo Mares in plavuti Bonito.

V knjigi "Podmorski svet in mi" govoriš o slovenski šoli podvodnega lova, katere začetnik si.

Naziva si nisem izmislil jaz. Pred novoletno tekmo, ko nisem več tekmoval, sem prišel pozdravit nekdanje sotekmovalce in nekdo je dejal, da so "Slovenci že nekaj dni v Malem Lošinju in koristijo nauke Turkove - slovenske šole".

S sedaj, žal že pokojnim Krešotom Petrovičem sva namreč prva v takratni državi v vrhunski podvodni ribolov uvedla priprave na kopnem skozi vse leto, priprave v bazenu in morju predvsem pa sva spremljala navade rib ter pregledovala terene in si zapisovala "pozicije" kjer sva našla ribe v različnih letnih časih, vremenu, uri dneva. Vse to sva študirala in si z ugotovitvami uspešno pomagala na tekmovanjih.

Legendarna so novoletna tekmovanja v podvodnem lovu na Malem Lošinju. Kako jih doživljaš skozi današnjo optiko?

Na Novoletnem pokalu mest sem nastopil sedemnajstkrat za Ljubljano in petkrat na Pokalu narodov za Jugoslavijo. Z Vidmarjem sva zmagala enkrat in bila trikrat druga. Za Jugoslavijo sem bil dvakrat v zmagovalni ekipi. Seveda so spomini čudoviti. Na tekmovanja ne hodim niti kot gledalec.

legende1963 Vela Luka, Krešo Petrovič in Jože Turk ter kirnja 17,5kg

Katero vrste ribe najraje upleniš?

Za podvodnega ribiča je kirnja največja trofeja. Tudi zame je bila. Ko sem služil vojaški rok na Lastovu sem jih ujel veliko, predvsem pa sem se trudil uloviti velike, v čim globlji vodi.

Najbolj uspešno uporabljena taktika na tekmovanju?

Na mojem tretjem državnem prvenstvu l. 1964 v Rovinju je bila tekma, kljub slabi vremenski napovedi, na južnih otočkih rovinjskega arhipelaga. Takrat so konkurenti že vedeli, da Slovenci teren "pripravljamo". Petrovič je ostal na Veliki Sestrici kjer sva vedela za ribe in zanimivo, nihče od močnih konkurentov, predvsem Lošinjanov, ni ostal z njim. Sam sem usmeril čoln, takrat smo imeli še barkarijole (voditelje čolnov), proti plitvini za otočkom Guštinj, čeprav so bili valovi vedno večji. Plitvina, ki ni posebno velika, ima na zapadnem delu manj dobrih mest za skrivanje rib, na vzhodnem delu pa sem na pregledu našel velike kavale, šarge in ugorja. Skočil sem v vodo, na vzhodni rob plitvine in to tam kjer je dno še peščeno, torej brez kamnov. Dva Lošinjana in Rečan so skočili istočasno. Po prvih potopih sem splezal nazaj v čoln, česar zaradi valov ni nihče opazil. Premestil sem se na zapadni del plitvine zataknil svinec od boje v razpoko in v miru lovil. Vse ribe so bile "doma". Na koncu tudi v čolnu. Bil sem prvi, Petrovič pa tretji. Zmagala sva tudi ekipno.

legende1963, Dolgi otok, prva kirnja 7,4 kg, Jože T.

Biologi pravijo, da ribe zaznavajo s črto pobočnico, njihov vid pa da je slab. Kakšno je bilo obnašanje rib nekoč in danes?

Biologi imajo prav, vendar kirnja pred svojo "hišo", ko gleda navzgor (Italijani rečejo, da je kirnja "in candela") zagotovo tudi vidi ribiča nad seboj, ker pobegne, če opazi kaj sumljivega.

O obnašanju rib morda tale domislica: Včasih so se kavali in šargi na znak nevarnosti poskrili pod kamne, sedaj na znak nevarnosti bežijo iz svojih skrivališč! Rib je predvsem manj, različni načini ribolova so pripomogli temu. Strahovito povečanje števila motornih plovil vseh vrst na morju, odplake in intenzivnost vseh načinov ribolova, neomejen ribolov (čas drstenja) pa k vsemu še pripomorejo.

Največja riba?

Največja riba je bila kirnja, težka 28 kg, ki sem ju uplenil na zunanji strani Dugega otoka. Enako težka je bila tudi kirnja ujeta pod rtom Veljeg mora, na Lastovu. Največji od treh gofov, ki sem jih ulovil na Palagruži pa je imel enako težo.

legende
Jože Turk - največja riba

Nevarnosti pri podvodnem lovu?

Mnenja sem, da je podvodni ribolov lahko tudi nevaren šport, vendar ne bolj kot kakšen drug n.pr.: plezanje, motociklizem, avtomobilizem… S pametnim pristopom so možnosti za nesrečo manjše kot sicer. Previdnost pa seveda zato nikoli ni odveč. Predvsem pa počasi in brez panike!!! Ker sem bil vedno v dobri psihofizični kondiciji sem se raje večkrat potopil do dna, da bi si bolje ogledal kje je riba skrita, pri "izvlečenju" že zadete ribe pa tudi nisem nikoli ostajal na dnu do skrajnih moči. Mislim, da so bolj nevarni "divjaki" na čolnih in skuterjih kot pa kaj drugega.

Opremo za podvodni lov si veliko po svojih zamislih predeloval in dopolnjeval. Ali lahko poveš za kakšno koristno inovacijo?

Kot rečeno sem opremo v začetku izdeloval sam. Že leta 62 sem si naredil puščico brez krilc za "zaglavljene" kirnje. Imel sem veliko, posebej izdelano kladivo za razbijanje kamnov, če rib nisem mogel drugače izvleči. Naredil sem si tudi pravo leseno "gumenjačo" (puška na gumo) pa pasove, svinčene uteži in nazadnje poseben nahrbtnik iz močnega blaga napolnjen z drobnimi svinčenimi kroglicami za lov "na čakanje" in še mnogo drugih drobnih dodatkov k obstoječi opremi.

Ekologi so zelo kritični do podvodnega lova. Kako podvodni lov vpliva na zmanjševanje ribjega fonda?

Vsi pa naj bodo ekologi ali ne, so kritični do ribolova, ki ga ne znajo ali ne morejo opravljati. Podvodni ribolov je eden takšnih, je pa zagotovo najbolj selektiven. Podvodni ribiči so res ulovili največ kirenj in kavalov. Drugi ribiči pa jih tako ali tako niso ulovili zelo pogosto. Ostalih rib pa zagotovo ni manj samo zaradi podvodnih ribičev, ampak predvsem drugih načinov ribolova in že omenjenih ostalih vplivov. Kaj pa pomeni zajetje velikih jat drstečih se brancinov, orad, zobatcev, gofov… na katere se spravijo ponekod tudi celotne vasi manjših ali večjih jadranskih otokov ??? Lovostaj je prav gotovo zelo dober način za zaščito ribjega fonda, vendar ga morajo vsi, prav vsi, brezpogojno spoštovati.

Ko sem se pred kratkim v Osorju pogovarjal z Eminom Teskeređičem, hrvaškim strokovnjakom za morsko ribištvo, sem mu omenil, da je rib vse manj in je težko ujeti že za dobro kosilo. Povedal je nekaj zanimivih podatkov. V začetku tega stoletja je bilo na Hrvaškem 116 ribogojnic in 16 samo na creško – lošinjskem območju. Danes je nasproti Nerezin (Lošinj) le ena ribogojnica. Teskerđič meni, da je v preteklosti tako veliko število ribogojnic zelo vplivalo tudi na število rib nasploh.

V meni znanih ribogojnica gojijo ribe za trg (brancini, orade, tune) ne verjamem, da jih kjer koli gojijo in vlagajo nazaj v morje (vsaj ne v Jadranu), kot je to slučaj v rekah in jezerih. Iz Jadrana se samo jemlje, največ pa jemljejo tisti ki ob njem živijo in bi ga morali najbolj čuvati. Podvodni ribolov je selektiven. Lovec ribe lahko izbira, po mojih izkušnjah pa so se ravno podvodni ribiči najbolj držali vseh pravil. Ravno Emin Teskeređič je na tekmovanjih popisoval ulov in rezultati so bili vedno v korist podvodnega ribolova. Nek znani slovenski "strokovnjak" o ribolovu pa je nekoč napisal, da so se morski ježki razmnožili, ker so podvodni lovci "pobili" vse šarge, ki se med drugim hranijo tudi z morskimi ježki !!!

Pa dovoljenja? Danes je namreč to precej komplicirano. Sistem dovoljenj na Jadranu (Slovenija in Hrvaška) je podoben kot pri sladkovodnem ribištvu.

Dovoljenj za ribolov takrat še ni bilo, saj je članska karta športno - ribolovnega društva veljala kot dovolilnica za ves Jadran. Dovolilnice so uvedli veliko pozneje. Vsaka občina si je omislila svoja pravila. Predvsem pa so bila pravila proti podvodnim ribičem.

Najbolj zabaven dogodek?

Pred mnogimi leti je nekemu podvodnemu ribiču iz Beograda na otočku Čančir pri Vela Luki v dihalno cev prišla čebela. Ni ga sicer pičila, vendar je od presenečenja pustil cev v ustih in zbežal na kamniti otoček. Nismo sicer vedeli zakaj je plezal po kamnih in tulil, zato smo se hudobno režali.

Najbolj nevarna izkušnja? Nevarna situacija, ki bi se lahko tudi drugače končala?

Spomnim se, ko se nam je na plitvini Arbit pri Unijah zaradi prevelikih valov prevrnil gumenjak s prižganim motorjem. Lahko bi koga posekal vrteči propeler, čoln je k sreči odneslo, mi trije pa smo splavali na obalo in ponoči peš hodili kar nekaj ur do kraja Unije. Čoln je čez teden dni našel ribič na obali Istre pri Ližnjanu.

Katere so najbolj pogoste poškodbe pri podvodnem lovu?

Nikoli nisem imel nobenih resnih poškodb. Morda je še najbolj običajen udarec zadnjega dela gum, ki lahko močno poškoduje neorokavičene dlani. Boleč je tudi vbod na bodice škarpine ali še bolj "pauka". Videl pa sem kako je ustreljeni golob v čolnu poskočil in koščeno bodico zabodel nekomu v stegno. Na tekmi na Tremitih je zadeta murena zasadila zobe med palec in kazalec ribiča in ga spustila šele ko ji je odrezal glavo. Za podvodnega ribiča so lahko zelo nevarna tudi srečanja s hitrimi čolni.

Tvoj najljubši recept za pripravo ribe?

Ribe smo vedno pripravljali sami. Odlične so murene z ali brez kože, narezane na "fete" in pripravljene na žaru. Ne sme manjkati olivno olje, malo sesekljanega česna in peteršilja.

Odlična posebnost je do tri kg težka kirnja, pečena v "roru", zraven pa "lešada od kumpira". Dobre so salpe na žaru od "loze". Hobotnica v solati "sa kumpirima" ali morda rižota od raroga. Seveda, povsod, tudi dobro vino.

Najlepši otok na Jadranu?

Zame je najlepši otok na Jadranu otok Lastovo, oziroma vseh 46 otokov tega čudovitega Arhipelaga, kajti na vsakega od njih me vežejo prelepi spomini. Tam sem šest mesecev služil vojaški rok, najbolj navdušen pa je bil moj šef. Lovila sva z njegovim čolnom skoraj vsak dan. Na državnem prvenstvu l. 1979 sem drugi dan samo v štirih urah ulovil tri kirnje in 26 drugih rib z rekordnim enodnevnim zbirom točk jugoslovanskih prvenstev vseh časov. Na tem tekmovanju smo bili prvi trije iz DRM Ljubljana (Turk, Vidmar, Fortič), peti je bil, ravno tako član DRM, Favni, deveti pa Trenc. Teren smo kljub temu, da ga odlično poznam, pregledovali kar nekaj dni in si pozicije razdelili tako, da nam ni nihče mogel, niti približno, do živega. Od skupaj 28 prvokategornikov, ki so skupaj zbrali preko 800.000 točk smo jih člani DRM imeli 231.460. To je bila nedosegljiva in bleščeča zmaga "Slovenske šole" podvodnega ribolova, ki smo jo z zmagami še na drugem delu državnega prvenstva v Rovinju kronali z mojim tretjim posamičnim naslovom državnega prvaka in tretjim naslovom ekipnih prvakov med ekipami iz vse Jugoslavije.

legende
Rovinj 1980, Stane Vidmar, Jože Turk in Vane Fortič. DRM prvak
Jugoslavije in Jožetovo slovo od tekmovalnega lova.

Ali si se v času največjih športnih uspehov pripravljal kondicijsko tudi na kopnem? Kolikšen je tvoj rekord lovnih in tekmovalnih dni v enem letu?

Kot sem že povedal, sem veliko tekel, plaval z masko in plavutmi pod vodo v zimskem bazenu v Kočevju pa tudi v Rinži, na splošno začudenje mimoidočih. Nekoč sem na smrt prestrašil nekega nič hudega slutečega ribiča, ki je s palico lovil ribe na obali. Pomolil sem glavo prekrito s črno neoprensko kapo z rumenimi črtami, masko in dihalko pred njim iz vode. Ostal je kot vkopan potem je spustil palico začel teči in se dreti :"Na pomoč, povodni mož…povodni mož!" Naslednji dan so po mestu krožile zgodbe o strahovih, hudobcih in kaj vem čemu še. V času svoji največjih uspehov se imel tudi po 140-160 lovnih dni letno.

Najljubša tekma?


legende
Jože Turk in Stane Vidmar, 1976
Pokal Kočevar – Lazarič v trajno last

Od vseh tekem mi je bila najljubša tista v Puli. Imenovala se je Memorial Kočevar –Lazarič v spomin dveh mojih dobrih prijateljev-ribičev, ki sta se žal utopila pri podvodnem ribolovu. Za DRM sva z Vidmarjem kar štirikrat zmagala. Nastopali smo v parih. Tekmovali so takrat vsi najboljši domači lovci, zelo veliko pa je bilo tudi vedno močnih italijanskih ekip. Seveda sva delovala po načelih "Slovenske šole" podvodnega ribolova. Vsako leto sva imela kakšno novo pozicijo, vedno pa tudi eno do dve zelo globoki, rezervni. Za tri zaporedne zmage sva v trajno last dobila veliko bronasto statuo podvodnega ribiča, delo hrvaškega akademskega kiparja Vinka Matkoviča.

legende
Jože Turk in Stane Vidmar 1976, Pula, Pokal Kočevar – Lazarič,
ulov s katerim sta osvojila pokal v trajno last.

Kaj bi priporočil nekomu, ki se želi danes pričeti ukvarjati s podvodnim lovom?

Ker je rib zelo malo, se bo za uspešen ribolov moral zelo, zelo potruditi. Le, če odneha, ne bo nikoli zmagal, zato naj vztraja. Sicer pa velja pregovor: "En ribič manj, tri ribe več"!

Za konec, do kdaj še?

Bojim se, da sem svojo, skoraj zadnjo ribo že ujel!

Avtor: Vane Dušan Fortič


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke