Plovila

Podvodni lovci za svojo dejavnost pogosto uporabljajo motorne čolne – predvsem gumenjake, zato je seveda priporočen tečaj za voditelja čolna. Na teh tečajih se kandidati seznanijo z značilnostmi in nevarnostmi vremena, prometnim režimom na morju in še s čim.

Pri vožnji s čolni in drugimi plovili je pomembna obzirnost. Kot v cestnem prometu tudi na morju velja načelo “na morju nisi sam”. Zato mora imeti voditelj čolna predvsem pri vožnji bliže obali stalen pregled na dogajanje pred sabo. Potapljaška boja označuje mesto, kjer se potapljajo potapljači ali lovi podvodni lovec in pomeni “naredi velik ovinek okoli mene!”

Tudi pri morskem prometu poznamo kategorijo “nedeljskih voznikov”. To so vozniki s slabim znanjem in premajhnimi praktičnimi izkušnjami. Nemalokrat taki vozniki, namesto da bi se izognili potapljaški boji, radovedno pripeljejo zraven, krožijo okoli nje in jo celo skušajo izvleči iz vode. Ker se tej nevarni kategoriji voznikov ne moremo popolnoma izogniti, se moramo tudi sami zavedati, da nas potapljaška boja v celoti ne varuje pred plovili.

Pri podvodnem lovu je dobro, da imamo stalen pregled nad morsko gladino. Le tako se bomo “nedeljskim voznikom” izognili. Vozniki čolnov tudi premalo upoštevajo kopalce. Ali ste pomislili, ko poleti drvite preblizu obale in gledate nudiste, da je lahko tik pred tem kopalec skočil na glavo v morje in bo šele čez nekaj časa izplaval na površje? Če boste razmišljali kaj se lahko zgodi, tega ne boste počeli več.

Previden podvodni lovec se ne potaplja ob vhodu v pristanišče ali marino, v bližini kampov ipd. Nedeljski morski vozniki mislijo, da je morje mirno kot olje, da so sami na morju in da se njim in drugim udeležencem ne more nič zgoditi. Seveda temu ni tako. Vreme, veter in valovanje se neprestano spreminjajo. Če je sedaj mirno, je že v kratkem lahko nevihta, veter zapiha iz druge smeri, vidljivost se zmanjša. Redno poslušanje napovedi vremena je za pomorščake ne obhodno. Res napovedi niso najbolj točne, a to ne sme biti izgovor, da jih ne bi poslušali in upoštevali. Vremenske napovedi in lastne izkušnje nam bodo pomagale do pravih odločitev.

Podvodni lovci najpogosteje uporabljajo gumenjake. Da bi bila vožnja z njimi varnejša, je dobro upoštevati nekaj nasvetov. Pri gumenjakih, ki jih upravljamo brez komand, naj voditelj sedi na dnu, z eno roko naj drži ročico za plin, z drugo roko pa za vrv na robu gumenjaka. Na ta način ga tudi pri večjih valovih ne more vreči iz čolna. Vsak voditelj čolna naj uporablja električno stikalo. To je varnostna priprava, okoli zapestja privezana vrvica, na drugem koncu s plastično ploščico spojena z električnim stikalom. Če voditelj zamahne z roko ali pade iz čolna, stikalo ugasne motor. Tudi drugi člani posadke v gumenjaku naj ne sedijo na tubolarjih ne da bi se z roko držali za rob ali drug del čolna. Nenaden val jih lahko vrže v morje in v najslabšem primeru pod propeler motorja.

Poleg opreme, ki jo predpisuje zakon, je dobro v vsakem gumenjaku imeti tudi naslednje: pribor za hitro krpanje čolna, plavajoče sidro, t. j. sidro v obliki padala, ki preprečuje, da bi nas prehitro odnašalo, kompas in pomorske karte, rezervni ventil za tubolarje, orodje za enostavna popravila motorja, rezervni rezervoar ali ročko za bencin, svetilko in tudi signalne rakete pridejo prav. Pri večjih gumenjakih nam varnost za primer če odpove motor, poveča vgradnja pomožnega , manjšega motorja.

V gumenjaku ni samo pomembno kako so razporejeni člani posadke ampak tudi oprema. Predvsem moramo paziti, kako spravimo puške. Puške naj imajo osti in harpune zaščitene s plastičnimi oz. gumijastimi čepi, da ne bi predrle čolna ali da se ne bi kdo nanje nabodel. Za prevažanje pušk so praktične torbe narejene iz močnih materialov, ki se uporabljajo za kamionske cerade. Krajše puške na zrak spravljamo po diagonali v plastično kad ali v vgrajen predal čolna. Tu spravimo tudi drugo potapljaško opremo.

Sidranje je eno od opravil, ki ga moramo početi temeljito. Da nam ne bi odneslo slabo zasidranega čolna, vedno sproti pod vodo preverimo ali je sidro dobro prijelo. Najbolj uporabni vrsti sider za gumenjak sta sidro, ki se odpira kot dežnik in t.i. Hall sidro. Prvo je najbolj primerno za sidranje na kamnitem dnu, slabo pa drži na peščenem in z morsko travo poraslem dnu. Sidro tipa Hall je tudi univerzalno, razen za dno poraslo z algami. Dolžina vrvi, ki jo uporabimo za sidranje gumenjaka naj bi bila vsaj dvakrat tolikšna, kolikor je globina na mestu sidranja. Teža sidra pa naj bi bila 1 kg na meter dolžine gumenjaka. Varnost sidranja poveča na sidro pritrjena nekaj metrov dolga veriga. V tem primeru se teža sidra in verige potrebna za dolžinski meter gumenjaka seštevata. Kadar gumenjaka ne vežemo s krmo na obalo in s sidrom na premcu, naj bo vezan na obroč v premcu, da se lahko obrača prosto po vetru.