Podvodni lov in potapljanje na dah

Potapljanje na dah, prosto potapljanje ali potapljanje v apnei, imenujemo potapljanje, pri katerem potapljač z zadrževanjem sape, zraka, vdihnjenega na površini, preplava določeno razdaljo pod vodo. Tak način potapljanja je poznan praktično tako dolgo, kot človeštvo. Po eni od evolucijskih teorij, naj bi se človek razvil v vodi in iz nje prišel zaradi potrebe, želje po hrani, drugačni hrani (Evino jabolko).

Eden od znanih podvodnih lovcev Američan Terry Maas, lastnik nekaj svetovnih težinskih rekordov v morju ulovljenih rib s podvodno puško, je v svoji knjigi: Blue Water Hunting and Freediving, opisal podvodnega lovca, potapljača na dah, kot pristnega v Ameriki rojenega Američana – Indijanca, ki lovi živali s puščico, lokom, sulico, tako kot lovi ribe podvodni lovec s puško za podvodni lov.

Oceani, svetovna morja so najbolj divji kraj na zemlji, kjer kiti pojejo, delfini žvižgajo.

Verjetno so zelo redki, ki niso izkoristili prilike in si nadeli maske ter malo pogledali pod vodno gladino. Vedno več nas je, ki tako preživljamo večino svojega dopusta, prostih dni. Kaj početi na morju, na dopustu? Ležati na obali, sončiti, igrati karte, se zapijati v bližnji gostilni, za nekatere veselje, užitek, za druge pa dolg čas, izguba časa. Raje si nadenemo masko, zaplavamo po vodi, poskušamo se potopiti, od blizu pogledati kakšno vodno rastlino in žival. Tako spoznavamo še drug del morskega sveta.

Verjamem, da je marsikdo to poskušal, vendar obupal, saj so se mu težave, na katere je naletel zdele nerešljive, neobvladljive, da bi nadaljeval. Potapljanje na dah je tudi zelo naporno. Zahteva dobro kondicijo in samoobvladovanje v primerjavi s potapljanjem z jeklenko, kjer je moderna tehnika naredila svoje in omogočila človeku, da je potapljanje postalo prijeten izlet pod vodo.

Podvodni lov se po vseh pravilih, predpisih in nepisani etiki podvodnih lovcev, lahko izvaja izključno brez pomagal za dihanje pod vodo. Tako kot pri ribolovu s kopnega, tudi pri podvodnem ribolovu veljajo nepisana ali z zakonom (Hrvaška) določena pravila normativih (težinski ali dolžinski), ki podvodnemu lovcu omejujejo ulov. Podvodni lov je edini način ribolova, kjer lovec ribo, preden jo ulovi, vidi in jo lahko oceni (izmeri), torej lovi samo tiste, ki so dovoljene. Pri lovu z mrežo to ni mogoče, saj oko mreže določi velikost ribe za odlov. Pri lovu na trnek je trnek tisti, ki določa velikost ribe, v katerega bo še lahko zagrizla. Ker pa so za različne vrste rib z zakonom predpisane lovne velikosti različne, se kaj lahko zgodi, da se na trnek oziroma v mrežo ulovijo ribe, katerih odlov je prepovedan. V Avstraliji so se podvodni lovci dogovorili, da ne bodo več lovili Napoleonov (velikih kirnj, ki imajo na glavi ‘buško’). Enostavno so ugotovili, da so te ribe zelo lahek plen, da krasijo podvoden svet in bi jih bilo škoda iztrebiti. Brez uradnega zakona se tega dogovora dokaj resno držijo. Pri nas včasih tudi zakon ne pomaga.

Po statistikah se s podvodnim lovom letno polovi manj kot 1% vseh ulovljenih rib, ta odstotek je večji z lovom na trnek in največji z lovom na mrežo.

Zato o škodi, ki naj bi jo povzročili podvodni lovci, ne želim razpravljati. Tudi sam kot Terry Maas menim, da je podvodni lov ena od plemenitejših veščin, kjer se človek spusti v lov na ribo, v njenem naravnem okolju, brez pomagal za bivanje (dihanje) v njem.

Podvodni lov, potapljanje na dah se odvija v intervalih bivanja, plavanja pod vodo, ki traja približno 30 sekund do 1minute in pol, ter prihodom na površino. Vdih zraka ob prihodu na površino in nekoliko naslednjih trenutkov za počitek ter misli na ribo, kje in kako jo uloviti, je vse kar potrebuje med enim in drugim potopom.

Če je po statistikah postanek na površju dolg povprečno 45 sekund in če vzamemo povprečje bivanja pod vodo 1 minuta in 15 sekund, nam izračun pokaže, da dober podvodni lovec, potapljač na dah prebije v eni uri 40 minut pod vodo.

Pritrdim lahko, da je trditev V. Fortič-a, enega boljših slovenskih lovcev, da se podvodnega lova iz knjig ni mogoče naučiti, popolnoma pravilna. Po mnenju podvodnih lovcev, so izkušnje več kot 50% uspeha, saj so ravno zato najuspešnejši lovci nekoliko starejši športniki med 30 in 50 leti (Mazzari, Emangual, …… ). Vendar se teh izkušenj zelo malo pridobi iz knjig, člankov. Največ jih je potrebno prigarati v morju in ob tako imenovanem “ribarskem prigovarjanju” – pogovarjanju o ribolovu.

Večina podvodnih lovcev, ki jih vidimo plavati ob obali (v kopališčih, obalah kampov, ..), ne pomeni velike nevarnosti kakšni večji ribi. Le te so zanje zgolj slučaj, morebitno nevarnost predstavljajo kakšnemu kopalcu, še posebej pa skalam v podmorju.

Pravi podvodni lovec se redko zanaša na srečo. Njegovo delovanje je pazljivo, premišljeno in je izraz izkušenj, poznavanja rib in njihovih navad. Pripraviti je potrebno sebe in opremo na priložnost, ujeti veliko ribo.

Nemalo je tudi rizikov, katerim se izpostavljajo podvodni lovci. Sredi morja, kjer lovijo, postanejo del prehranjevalne verige v morju in tako na razpolago za zalogaj kakšnemu od morskih psov. To izpostavljanje je seveda manj nevarno v Jadranu, kot nekje ob obalah Avstralije. So pa vsi enako izpostavljeni možnosti utopitve.

Vsi ti veliki riziki pa so poplačani z nagrado. Potapljači se vrnejo z neverjetnimi doživetji, ulovi in zgodbami.