Varno potapljanje

Največja nevarnost podvodnega ribolova je precenjevanje lastnih psihofizičnih sposobnosti. Objektivne nevarnosti lahko s predvidevanjem in previdnim ravnanjem skrčimo na minimum. V učbenikih potapljanja je napisano pravilo “nikoli se ne potapljal sam”. V praksi tega pravila ne moremo vedno upoštevati, smiselno je, da vsaj pri potapljanju v večje globine sodelujeta dva lovca, ki eden drugega izmenoma spremljata na površini.

To pravilo velja še posebej upoštevati, ko ustreljeno kirnjo vlečemo iz njenega skrivališča ven. Kirnjo bolj redko ustrelimo in takoj izvlečemo iz skrivališča. Največkrat so potrebne ure potapljanja, celo razbijanja kamnov pod vodo, da bi povečali odprtino skozi katero ribo potem izvlečemo. To težaško delo veliko laže opravita dva lovca, ki si pomagata.

So lovcu, ki je globoko ujel večjo ribo in jo zaradi upora s težavo dviga proti površini, priplavamo nasproti in obema pomagamo hitro na površino.

Posebno pri lovu na kirnje je potrebno najti ribino “spalnico” t. j. globoko pod skalo skrit kotiček, kjer se kraljica podvodnega ribolova skriva. Da bi jo našli, se nekateri lovci do pasu ali celo do plavuti zavlečejo pod kamen. Seveda je poleg uspešnosti takšen lov tudi zelo nevaren. Nevarnosti, da se zagozdimo pod kamnom je mnogo. Najpogosteje pozabimo, da je treba na enak način po isti poti kot smo zlezli pod kamen tudi ven. Lahko nas ovira pas z utežmi, lahko pa imamo težave, če se zapletemo v vrvico izstreljene puščice. Neuki lovci kirnjo večkrat ustrelijo in pustijo v njej več puščic. To je nevarno, v množico vrvic se lahko zapletemo pa tudi kirnjo bomo težje izvlekli. Pravilo naj bo, da v kirnji pustimo samo eno puščico. Pri ostalih strelih uporabimo harpuno ali ost brez krilc, ki jo sproti izvlečemo ven. Bolje je ujeti kakšno ribo manj, kot preveč tvegati. Kirnja je riba, ki nam zaradi velikosti zmeša glavo in premalo mislimo na svojo varnost.

Na morskem dnu ležijo ostanki mrež, parangalov in nylonskih vrvic. Marsikdo se je že ujel v takšno past. Pri reševanju iz takšne pasti nas rešita samo mirna kri in oster nož, ki ga imamo stalno pri sebi.

Za podvodnega lovca so nevarne vse vrste vrvi pod vodo, ker se lahko vanje zaplete. Tudi podvodna svetilka, privezana okrog zapestja naj ne bi imela vrvice iz nylona, ampak iz plastike, da jo lahko v primeru nevarnosti s potegom strgamo in osvobodimo roko.

Nevarnost preži na lovca tudi pri napenjanju podvodne puške. Pušk ne smemo napenjati ali jih napetih voziti v čolnu. Tudi pod vodo pa je treba poznati tehnike za varno napenjanje.

V poletnem času je ob obali veliko os. Ribe, ki smo jih ujeli, jih privabijo tudi na naš čoln. Paziti moramo, da nam osa ne bi zašla v dihalko. Preden damo dihalko v usta, pihnemo skoznjo in šele nato pričnemo dihati. Dihalke ne mečimo med ribe, ker bo vonj po ribah privabil ose.

Rib nikoli ne nosimo za pasom v mreži ali na vrvici. Zato, da se ne zataknemo za kamen in da ne bi ulov privabil morskega psa. Ta možnost je res neznatna pa vendarle je.

Podvodni lovec mora paziti na marsikaj. Ko smo še v bivši Jugoslaviji hodili lovit v Črno goro, smo se morali paziti dinamitašev. Ti so cele dneve prežali na strmih stenah in ko je mimo priplavala jata rib, so nanjo vrgli dinamit. Pri tem kriminalnem početju jih ni prav nič zanimalo ali je kdo v bližini v nevarnosti. Nevarnosti smo se izognili tako, da smo pred začetkom lova s čolnom pregledali obalo in šele če na stenah ni bilo ljudi, pričeli loviti.

Nekoč se je prijatelju na veliki globini snela plavut. Brez nje ne bi priplaval do površine. Od tedaj redno uporablja “fissapinne” t.j. gumijast trak, ki dodatno pritrdi plavut na stopalo.

Trenirani lovci se pred potopom pospešeno nadihavajo – hiperventilirajo. S to tehniko se lovec globlje in dalj časa lahko zadržuje pod vodo. Vendar pa ta tehnika v sebi skriva nevarnost, da pademo v nezavest in se utopimo.

Prekomerno dihanje pred potopom malo vpliva na količino kisika v telesu, povzroči pa izločanje ogljikovega dioksida. Ogljikov dioksid vzdraži center za dihanje in ker ga je podvodni lovec s hiperventilacijo veliko izločil, ne čuti potrebe po vdihu. Lovec se zaradi napačnega občutka prepozno prične vračati iz globine in navadno le kakšen meter pod gladino ( zaradi prenizkega parcialnega tlaka kisika v pljučih ) pade v nezavest. Če je sam ( navadno pasu z utežmi ne odvrže ) pade na dno in se utopi.

Zaradi pretirane hiperventilacije je umrlo že nekaj vrhunskih podvodnih lovcev. Rešitev je potapljanje v dvoje. So lovec pri globinskem potapljanju nadzira drugega. Če pade v nezavest zaplava do njega preden začne padati na dno in ga izvleče na površino. Takšna pomoč je možna le če sta lovca podobnega kakovostnega razreda in pri potopih tik eden zraven drugega. Kalna voda, valovi in tok lahko preprečijo, da bi videli kje se so lovec vrača na površino. Spremljevalec v čolnu ne more pomagati, ker gre pri reševanju za sekunde.

Najbolj varno se potapljajo lovci, ki ne precenjujejo svojih psihofizičnih sposobnosti in ne hiperventilirajo. Glavne nevarnosti so subjektivne in le malo je objektivnih. V veliki meri so predvidljive in se jim lahko izognemo.