Hiperventilacija in hipoksija

Naj na začetku razložim dve v naslovu zapisani tujki: hiperventilacija in hipoksija.

Vsi, ki radi gledate oddaje o potapljanju in opazujete potapljače pri njihovem delu, ste že kdaj opazovali podvodne lovce, potapljače na dah in ste verjetno že velikokrat opazili, da se vsi potapljači pred potopom na dah nadihavajo – hiperventilirajo. Hiperventilacija je torej več hitrih zaporednih vdihov, ki povzroči zmanjšanje koncentracije CO₂ v telesu.

Hipoksija je pomanjkanje kisika, katere posledica je nezavest in na kraju tudi motena popolna preskrba organizma s kisikom (anoksija), ki ji sledi odmiranje določenih življenjsko pomembnih organov in smrt. To je osnovni vzrok, zaradi česa ljudje po daljšem času bivanja brez zraka umrejo (se utopijo, … ). To pa je tudi ena izmed največjih nevarnosti pri potapljanju na dah in tudi pri potapljanju z jeklenko.

Potapljači na dah z namenom podaljšati bivanje pod vodo prisiljujejo, zadržujejo vdihnjen zrak čimdalje je mogoče. Zrak je plinska zmes, ki ga sestavljajo med drugimi plini tudi kisik (plin ki daje energijo celicam) in dušik. Zanimivo je, da nam signal za dihanje ne da znižana količine kisika v krvi temveč povečana koncentracija CO₂.

Potapljači z nadihavanjem (hiperventiliranjem) ne morejo povečati količine kisika v krvi saj to tako praktično, kot teoretično, ni mogoče. Količina kisika v zraku znaša vedno okrog 21%. Hiperventilacija nam omogoča, da izločimo večjo količino CO₂, kar pomeni, da bo ob zadrževanju vdiha naše telo pozneje nakopičilo toliko CO₂, da nam bo njegova količina dala znak po potrebi vdiha novega čistega zraka. Po drugi strani pa organi, celice za svojo življenjsko aktivnost porabljajo kisik. Močno znižanje CO₂ v telesu povzroči vasokonstrikcijo (skrčenje žil), kar lahko rezultira v zmanjšanem obvladovanju motoričnih funkcij ali nezavesti, tudi brez zadrževanja sape.

Delni (parcialni) tlak kisika, ki v plinski zmesi zraka sestavlja njegov absolutni tlak, s porabo pada. Ko pade njegova količina pod neko mejo (približno 6 – 7%), pade človek (potapljač) v nezavest brez kakršnega koli predhodnega znaka, opozorila. Zakaj se to in tako zgodi, sta meni znani dve teoriji:

• Po prvi kisik več ne more premagovati ovire, tanke membrane ki se nahaja med pljučnim mešičkom (alveolom) in tanko krvno žilo (kapilaro), ki obdaja pljučni mešiček. Kri ne sprejema več kisika in z njim ne more več oskrbovati organov, celic.

• Po drugi pa nastane razlika med tlakom kisika v pljučih, pljučnih mešičkih (alveolih) in tlakom kisika v krvi, kar sproži efekt vakuuma in kisik v pljučih, pljučnih mešičkih posesa kisik iz krvi, tkiv, celic, kar povzroči v trenutku zelo hitro pomanjkanje kisika in nezavest.

Pri potapljanju na dah pa se ta nevarnost še poveča zaradi povečevanja pritiska okolja (hidrostatičnega pritiska). Ta pritisk deluje tudi na naše telo, pljuča, ki se skrčijo (zmanjša se jim prostornina), kar po Boyle-Mariotovem zakonu pomeni, da se na drugi strani poveča pritisk plina, plinske zmesi. Ker je kisik sestavni del plinske zmesi zraka, to pomeni, da se poveča njegov parcialni tlak, kar povzroči, da se hipoksija pojavi kasneje. Lahko bi pomislili: »fino potopimo se globlje, več zraka (kisika) bomo imeli«. Ne pozabite, moramo se vrniti tudi na površje. Tu nastane obratna reakcija. S povratkom na površino hidrostatični tlak pada in tudi parcialni tlak kisika v naših pljučih. Kaj se zgodi? Običajno tik pod površjem (2m-4m) ali še manj, pade parcialni tlak kisika pod kritično točko in človek (potapljač) pade v trenutku v nezavest.

Če je pred nekaj leti veljalo pravilo, da je hiperventilacija dobra, je danes ravno obratno. Hiperventilacija ni priporočljiva in tudi dokazano je, da ne podaljšuje apnee ob enem pa močno poviša nevarnost hipoksije. Priporoča se par (dva, tri) globokih vdihov in izdihov, za trenutek zadržana sapa, izdih, ponoven globok vdih in potop.

Iz varnostnih razlogov, se priporoča nevtralna obtežitev nekje na 5 – 10 metrov globine, da nas v primeru nenadne nezavesti v zadnjih metrih dvigne na površje.