Puška za podvodni lov

Pomemben ali ne tako pomemben del opreme podvodnega lovca.

Puška za podvodni lov izgleda kot eden glavnih delov opreme pri podvodnem lovu. Tako vsaj nekateri mislijo. Osebno menim, da ni tako. Mogoče boste skozi ta zapis in članke o drugi opremi ugotovili, zakaj ne. Osnova takega razmišljanja je predvsem v tem, da je puška del opreme, ki služi za izvršitev zaključnega dejanja pri podvodnem ribolovu (ulovitev ribe), da pa do te izvršitve pridemo je potrebno opraviti, izvesti veliko drugih aktivnosti: iskanje terena, potop, približevanje ribi, …. obdržati ribo na puščici, …, ki so mogoče pomembnejše, kot samo dejanje uloviti, ustreliti ribo.

Za ulov ribe med potopom na dah so pred »izumitvijo« puške za podvodni lov uporabljali razne pripomočke: nož, kopje, lok s sulico, fračo s sulico, ……., ki so ponekod še sedaj v uporabi. Te prvinske načine lova nekateri gojijo ljubiteljsko iz »gušta« kot to govorijo Dalmatinci. Na Hrvaški se celo dogovarjajo, da bi priredili tekmovanje v podvodnem lovu z lokom. Več si lahko preberete v članku Slobodna dalmacija: Lukom i strijelom na komarču i lubina!.

O razdelitvi pušk na take in drugačne bi lahko napisali kar nekaj delitev, v praksi in osebno jih delimo nekako na:

• puške na zrak (za izmet sulice se uporablja stisnjen zrak),
• puške na vzmet (za izmet sulice se uporablja mehanska vzmet),
• puške na gumo (za izmet sulice se uporablja guma, ki se nategne in pritrdi na puščico).

Puške na zrak

Pred 15 leti ene najbolj uporabljanih vrst pušk, saj so dejansko zelo (najbolj) primerne za tehniko lova po luknjah. Lov, ki je bil v tistih časih tako aktualen. Medtem ko so v državah, ki so mejile na oceane, tudi takrat uporabljali predvsem puške na gumo.

Med puškami na zrak se nekako pojavljata dva tipa: puške, ki imajo rezervoar z zrakom fiksno poln, ga ni potrebno dopolnjevat in delujejo pod maksimalno 30 bari pritiska in puške na zrak, ki imajo dodaten visokotlačen rezervoar, s katerim se napolni delovni rezervoar. Te zadnje so običajno daljše in se uporabljajo za lov velikih rib na prostem.

Puška na zrak je sestavljena iz treh najpomembnejših delov: ohišja, rezervoarja za zrak in cevi.

Ohišje

Pri puški na zrak je bila večina ohišij iz aluksiranega aluminija, v njega je bil vkomponiran ročaj in mehanizem za sprožanje puščice.

Rezervoar

V ohišju puške je rezervoar za zrak, ki ima na eni strani ventil, skozi katerega se polni zrak (tlači z zračno tlačilko), na drugi strani pa je v ta rezervoar vstavljena cev.

Cev

Nekakšno vodilo za izmet puščice, v kateri je bat, na katerega se s konusom nasloni puščica in je na drugi strani z majhno luknjico povezana z rezervoarjem. Puško napolnimo tako, da bat, ki je v cevi s puščico potisnemo nazaj do skrajne lege, kjer se zatakne na sprožilni mehanizem. Tako iz cevi potisnemo tudi zrak. S pomočjo petelina sprostimo sprožilni mehanizem. V cev, ki je kot neka raztezna posoda, se iz rezervoarja sprosti zrak in ker je bat sproščen, ga potisne na drugo stran cevi, kar omogoči izmet sulice. Moč, hitrost, sprostitve zraka je odvisna od velikosti odprtine, skozi katero se le ta sprosti v cev. Regulator¹ uravnava prav to in je osnova za moč in hitrost izmeta sulice.

Pri puškah na zrak se pojavlja problem napenjanja, posebej pri tistih daljših. V ta namen imajo posebna dodatna držala, nekatere tudi vmesne stopnje zatika bata. Za napenjanje uporabljajo razne dodatke, vrvice, …… To je bil verjetno tudi eden od vzrokov, da so naredili puško na zrak z dodatnim rezervoarjem zraka, s katerega se napolni z zrakom delovni rezervoar po vsakem napenjanju.

Sam sem imel Maresov Sten 130. To je ena najdaljših zračnih pušk, kar jih poznam. Bilo jo je praktično nemogoče napeti, vsaj sam nisem velikokrat uspel to narediti. Zato je tudi nisem veliko uporabljal. Sedaj imam še eno Scubapro 100, ki pa doživlja enako usodo, da je ne uporabljam. Sten 130 sem uspel prodati, Scubapro 100 pa leži doma v garaži. Pri napenjanju teh pušk je več težav, ki izhajajo iz dolžine.

• prva je že sama dolžina in sposobnost našega razteza rok
• moč, ki jo potrebuješ za napenjanje, predvsem v določeni fazi napenjanja, tam nekje v sredini, ko prehajaš iz vlečenja v potiskanje
• sulica, ki je sicer debelejša 9mm, vendar se zaradi svoje dolžine zvija in ker se napenja s sulico v cev puške je zadeva (ker se zvija) precej nerodna in rizična

Puške na zrak so optimalne tam nekje pri dolžini 75cm, decimeter gor dol odvisno od postave lovca.

Puške na vzmet

Jih praktično ne poznam. Nobene nisem nikdar preizkusil in uporabljal. Kolikor sem slišal od drugih, je pri njih še večji problem napenjanje in utrujenost materiala, iz katerega je narejena vzmet, ki sčasoma popusti in se hitrost izmeta puščice zmanjša. To je verjetno osnovni in glavni razlog, zakaj so bile tako malo uporabljanje in jih praktično več ne izdelujejo. Relativno lahko jih je bilo narediti in so si jih lovci delali tudi sami. Kolikor mi je znano, jih izdelujejo še v Rusiji in nekaterih državah bivše SZ.

Že samo ime pove, da jim je za izmet puščice služila mehanska vzmet, ki je v nekem ohišju z ročajem in sprožilnim mehanizmom.

Puška na gumo (lastikača, gumarica, …. )

Trenutno najbolj uporabljana puška pri podvodnem lovu. Če sem pred 15 leti imel po 3 zračne puške in eno gumarico (ki sem jo zelo redko uporabljal), imam sedaj po 3 gumarice in eno zračno puško, pospravljeno v čolnu za primer …., ki je že dolgo nisem uporabljal.

Mislim, da je vzrok, ki sem ga navedel (težave pri nepenjanju predvsem daljših pušk) osnoven razlog, zakaj so gumarice tako popularne in toliko uporabljane v sedanjem času. Eden od razlogov je tudi sprememba tehnike lova. Ni več toliko lova pod skalo ampak se bolj uporablja tehnika približevanja, plazenja, šunjanje, za katerega so primernejše daljše puške in tu imajo gumarice bistveno prednost pri napenjanju. Mogoče je eden od razlogov tudi enostavnost izvedbe in s tem tudi enostavnost vzdrževanja, kar pri zračnih puškah ni bilo tako.

Te puške so sestavljene iz sledečih glavnih delov: glave puške, trupa (cevi), sprožilnega mehanizma ter seveda gum, puščice in kopita-zapenjala za gumo. Ročaj je enkrat vkomponiran v trup, drugič pa je dodatno pritrjen na trup, sprožilni mehanizem je vkomponiran v ročaj.

Glava puške

Sprednji del puške, na katerega se pritrdijo gume in ima držalo za puščico, da le ta prosto ne opleta po puški. Tudi ta glava ni vedno poseben del².

Nekatere (tiste iz lesa) imajo na koncu pritrjene elemente, ki opravljajo funkcijo glave (držalo za gumo in držalo za puščico)².

Ene glave so zaprte³, tako, da puščica poteka skozi njih (skozi luknjo), druge odprte², tako da je puščica pritrjena z zanko vrvice ali čim drugim. Nova pogruntavščina je magnet.

Prednost odprtih pred zaprtimi je v načinu merjenja in s tem natančnosti zadetka. Ker pri streljanju z gumarico merimo po puščici, so glede tega prav gotovo odprte glave boljše. Tudi zanka iz vrvice ali magnet, ki fiksira puščico pri odprti glavi, le to trdneje fiksira in puščica ne opleta, predvsem kadar s puško lovimo pod kotom in ne v vodoravnem položaju. Vendar je takšno pričvrstitev puščice možno tudi enostavno odpreti, kar pa ne bi bilo priporočljivo.

Trup (cev) puške

Ker je to ena najbolj uporabljanih pušk, je nastalo več variacij  na temo materiala, iz katerega je trup. Od nekje najbolj pogostih, ki imajo trup (cev) narejeno iz aluksiranega aluminija, do takšnih iz karbona in lesa (lesenjače). Tudi oblike trupa so različne od enostavne cevaste, do bolj ploščate⁴ (vodoravno ali navpično). Nekatere imajo namesto cevi celo več tanjših palic⁵, ki so na eni strani pritrjene v glavo, na drugi pa v ročaj s sprožilnim mehanizmom.

Problem trupa pri puški na gumo je predvsem v njegovi trdnosti (da se ne zvije, ko na puščico napnemo gumo in ta del energije gume prenese na trup, ter da ima čim manjši upor (da puško pod vodo lahko premikamo levo in desno ali gor in dol – potegnemo za ribo). Torej moramo najti kompromis med močjo – trdnostjo – togostjo trupa in elegantnostjo torej čim ožjo s čimmanj stranskega upora.

V začetku njenega nastanka je bila ravno zaradi enostavnosti izdelave varianta iz lesa najbolj popularna, saj je le ta bil dostopen in lahko se ga je obdelovalo. Takšne puške so več ali manj izdelovali doma, lovci sami (kar je značilnost še danes). Še danes so te puške zelo lepe in vzbujajo neko nostalgijo, drugačne občutke kot ostale. Tudi mene mika, da bi jo imel. Vsaj na steno bi mi lepo pasala (no, malo šale). So pa te puške izjemno drage, vsaj 3x dražje, kot običajne iz aluksiranega aluminija in moje osebno mnenje je, dokaj okorne. Pod vodo imajo razmeroma velik upor (kar se vidi že na oko po korpuletntosti). Vprašljivo je tudi njihovo vzdrževanje, saj se lak na lesu dokaj hitro poškoduje (bi lahko rekli skoraj enako kot z lesenimi barkami). So pa zato zelo toge, se ne zvijajo in večino energije gume posredujejo v puščico, kar pa je lahko pri strelu tudi problematično saj se ta energija delno sprosti tudi v ročaj puške. Nedvomno so zaradi svoje moči, hitrosti in prebojnosti izstreljene puščice (tudi do 5 in več gum) zelo uporabne za lov velike prosto plavajoče ribe (tun, gofov, lic, …. ). Torej predvsem namenske puške za specialen lov (blue water hunting). Vesel bom, če bo kdo napisal tudi kakšno izkušnjo za lov z lesenjačo v drugačnih razmerah. Ker je nimam, sem jo le par krat preizkusil in kar nekaj o njej prebral, lahko trdim le, kar sem napisal.

Osebno imam puško iz aluksiranega aluminija. Ker jih imam več, imam takšno z običajnim trupom (cevastim), kot takšno, ki ima trup obdelan in sicer tako, da ima manjši bočni upor (bočno hidrodinamična) – tudi to je ena teh pušk, ki več ali manj sameva v moji torbi za puške ali celo v garaži. Tako, večinoma uporabljam gumarico s klasično cevjo, dolžine od 75 cm in 90 cm. 75 cm za lov ob kraju in 90 cm za lov na globini na večjo ribo (zobatce, gofe, lice, ….). Tudi pod skalo lovim s tema puškama, seveda se tehnika streljanja pod skalo razlikuje kot pri lovu od zunaj in tehniko lova z zračno puško. Toda do sedaj z njo še nisem imel problemov uloviti ribo pod skalo.

Mnenja sem, da bo trup, ki bo dobro narejen iz novejših materialov (karbona, … ) postal revolucionaren za puško, kolikor je to sploh lahko. Že sedaj je kar nekaj pušk narejenih iz karbona, ki ga zelo hvalijo. Glede na značilnosti tega materiala, zelo trden in z lastnostjo, da se vedno vrne v svoj začetni položaj, bi lahko rekel, da so lahko zelo dobre. Predvsem kar se tiče natančnosti strela zaradi manj sproščanja energije v ročaj (trzaja). Je pa njih slaba stran ravno cena. Redko kdo se odloči in kupi takšno puško, saj verjetno razlika v ceni ne odgovarja toliko večji kvaliteti, uporabnosti.

Nekatere puške imajo na trupu tudi posebna vodila za puščico, poseben žleb. Namen le tega naj bi bila, čim bolj miren tek puščice po trupu in iz tega izhajajoča večja natančnost in hitrost strela.

Guma

Pri puški na gumo, je guma tista, ki omogoča izmet sulice iz puške, ji da določeno energijo, hitrost in prebojnost. V ta namen proizvajalci gum izdelujejo le te v različnih debelinah, dolžinah ter izvedbah (par gum⁶ in krožne – curkularne gume⁷) – le ta je odvisna od glave puške. Seveda vse to zato, da bi dala puščici čim več energije.

Dolžina gume je določena glede na dolžino trupa puške. Nekateri lovci včasih iz različnih razlogov (lažje napenjanje, močnejši izmet, … ) koristijo za eno dolžino (1cm-2cm) krajše ali daljše gume.

Trenutno so v uporabi gume debeline 16mm, 18mm in 20mm. Seveda nas večina uporablja najdebelejše, če jih le lahko napnemo. Vprašanje pa je, če je to optimalno. Na vse vrste trupa ni mogoče (ni dovolj močan) oz. dobro napenjati najdebelejših gum (20mm), saj se trup puške preveč zvije in izmet sulice ni dovolj natančen. To zvijanje v končni fazi povzroči tudi trajno deformacijo trupa in s tem neuporabnost puške.

Vse gume imajo po sredini luknjo in sicer je osnovni namen te luknje večja prožnost (napenjanje in sproščanje-vračanje v prvoten položaj gume).

Kopito za zapenjanje gume na sulico

Kopito so lovci poimenovali zapenjalo, s katerim se gumo zapne na puščico. Kopito verjetno zato, saj je to del kovine, vrvice, jeklene vrvice, žice zavit v obliko kopita⁸, ki se zatakne na utor (kavelj) za zapenjanje sulice.

To zapenjalo, kopito se pojavlja v različnih izvedbah iz različnih materialov. Kovinska ploščica, vrvica, žica, …, ki je na vsaki strani pritrjena na en konec gum ali z navojem^9a ali na način, da so vstavljene v luknjo, ki poteka skozi gumo in zavezane z vrvico^9b.

Še nekaj splošnih značilnosti, elementov puške za podvodni lov:

Sprožilni mehanizem

Kolikor poznam gumarice, pri sprožilnih mehanizmih ni neke znanosti, revolucionarnih odkritij. Vsi proizvajalci uporabljajo več ali manj enake sisteme za sprožanje, saj to omogoča uporabo večine puščic, ki se pojavljajo na trgu. Bistvo je, da sprožilni mehanizem dela in da je varen.

Zaklop^{10 11} za blokado sproženja sulice ni obvezen. Pravilo predpisuje, priporoča, da napete puške ne smemo dati iz vode (na čoln). Če pa ga uporabljamo, ko s puško lovimo, je ta blokada lahko vzrok za jezo, če je nismo sprostili ravno ob pravem času. Tudi pod vodo moramo puško držati proč od ljudi in jo napenjati tako, da je puščica v smeri dna.

Nekateri sprožilni mehanizmi (predvsem pri gumaricah) imajo možnost nastavljanja proženja¹¹, takoj ali z malo zamika. Pomembno je, da je proženje razmeroma lahko, kar je seveda odvisno tudi od pritiska zraka v rezervoarju, moči vzmeti in debeline, dolžine ter števila gum. Večja, ko je sila, ki deluje na puščico, bolj trdo bomo puščico prožili preko petelinčka.

Ko sem na svojo puško, ki sem jo običajno uporabljal z eno gumo fi 20 napel še eno gumo iste debeline, se mi je dogajalo, da nisem ničesar zadel zaradi trdote proženja in trzaja. V takšnem primeru je potrebno proženje natrenirati v tarčo, jaz pa sem raje odstranil dodatno gumo.

Ročaj

V reklamah za puško se kot dodatna ponudba ali prednost določene puške pojavljajo tudi obvestila o posebno prilagodljivem ročaju, narejenem po meri, …. Res je, da je prijetneje če imaš ob prijemu dober občutek. Osebno me različni ročaji ne motijo. Takšni, ki se jim prilagajajo nagibi, si jih normalno prilagodim na svoj občutek. Mogoče je problem z ročaji, ki so z namenom boljšega oprijema za desničarje zaviti v levo, saj takšen ročaj težje uporabljajo levičarji, ki bi ga morali imeti zavitega v desno. Prilagodljivost ročaja je po moje le reklamna potegavščina nekaterih proizvajalcev. Če je, ni slabo in se pač uporabi ta možnost.

Jeziček za vrvico

Vrvica, na katero je pritrjena puščica, naredi dve tri zanke po dolžini puške, preden se pritrdi na glavo ali vrvico na kolutu. Te zanke se pri ročaju puške pritrdijo za jezičke, ki so spet različne izvedbe: kot ploščice¹², ki držijo vrvico ob ročaj ali cev ali kot jeziček¹³, ki je vkomponiran v sprožilni mehanizem in se sprosti ter sprosti vrvico, ko se sprosti sprožilni mehanizem.

Običajno so pozicionirani na boku ali spodaj na zaščiti petelina.

Osebno mi je bolj všeč jeziček, nekako se mi zdi bolj uporaben. Bočne ploščice so običajno iz plastike, material se utrudi in sčasoma ne opravljajo več namenjene funkcije. Če se dajo zamenjati v redu, večina pušk pa nima takšnih. Ploščice se rade kam zataknejo, ko pospravljamo puško in se zlomijo. Jeziček pa se prosto giblje, ko puška ni napeta. Ploščica ima pač to prednost, da ni potrebno imeti dolžine vrvice natančno odmerjene, kar pa ni problem, če imamo kolut za vrvico (saj z navijanjem vrvice nanj uravnavamo željeno dolžino).

Puščica

Glej članek: Puščica za podvodni lov

Kolut za vrvico (mulinet)

Da še napišem besedo ali dve o tej neobvezni opremi. Je pa na nek način obvezna, če želimo loviti in obdržati velike ribe. Rib, težjih od 5kg naj ne bi streljali s puško brez koluta za vrvico (nepisano pravilo), saj je s težo plena riziko, da se riba strga s puščice ali nam odnese puščico s puško, vedno večji. Torej odločitev je naša. Nekateri proizvajalci ga prodajajo s puško in je tako opremljena le malenkost dražja kot brez njega. Torej …

Praviloma ima takšen kolut tudi vijak¹⁴ za nastavitev upora odvijanja vrvice s kolutoa (slično kot role ribičev) oz. nekakšno zavoro.

Zaradi manjšega bočnega upora, naj bi bil kolut na puško pripet v vodoravnem položaju.

Nekateri namesto mulineta uporabljajo direkno povezavo puščice na bojo, več boj ali plastičnih posod. Kar je običaj in zelo primerno za lov res velikih primerkov.

Regulator moči

Kot sem že pri puški na zrak napisal, imajo nekateri tipi regulator moči¹⁵. Nekakšen preklop s katerim povečamo ali zmanjšamo odprtino, skozi katero se sprošča zrak iz rezervoarja v cev. Pri puški na vzmet takšnega regulatorja ne more biti.

Pri puški na gumo moč, hitrost izmeta sulice uravnavamo s: številom, debelino in dolžino gum(e) in napenjanjem gum(e) na prvo ali drugo zarezo. Seveda je to možno, preden se odločimo, da bomo lovili določeno ribo (n.p.r.: kadar ugotovim, da je riba šla pod skalo). Tik pred izstrelitvijo puščice to ni mogoče, tako kot omogoča to puška na zrak.

Še nekaj napotkov ob nakupu uporabi puške za podvodni lov:

• Poskusite, če puško lahko napnete.
• Puška mora biti uravnotežena v vodi; če jo opremimo z daljšo puščico jo moramo sami dodatno uravnotežiti, malo negativne obtežitve od spredaj pa toliko ne moti, bolj moti pozitivna obtežitev (puški dviguje prednji del),
• V vodi naj bi bila čimbolj okretna torej naj ima čim manjšo (vsaj bočno) površino, upornost,
• Uporabiti je potrebno takšne gume, število in debelino, da se energija, ki jo sprostijo za izstrel puščice ne bo sprostila v ročaj, je ne bomo mogli obvladati s prijemom, zaradi česa lahko pride do trzaja in posledično do netočnega strela,
• Dobro je, če nam glava puške omogoči montažo več gum, tako količinsko, kot različnih dimenzij,
• če je izdelana iz lesa, naj bo to kvaliteten les (tikovina) in naj bo trup narejen iz lepljenega tri-plastnega kosa.
• Puška brez puščice mora imeti pozitivno plovnost (plavati).
• Kolut za vrvico je bolje, da se na puško pritrdi v vodoravnem kot pokončnem položaju, saj ima tako vrvica lažji iztek, puška pa manjši bočni upor,
• Na vprašanje kako dolgo puško kupiti, bi odgovoril, da se v praksi največ uporablja dolžina okrog 75cm in včasih nekoliko daljša okrog 90 – 100 cm. Puško lahko kombiniramo tudi z malo daljšo puščico (za naslednjo dolžino puške). Predvsem pa moramo paziti na naš razpon rok, da bomo kupili takšno dolžino, da bomo lahko z rokami dosegli gumo in jo napeli. Med 90 in 110 je le 20 cm razlike, je pa malo dalj časa delujoče delovanje gume, kar da puščici večjo vztrajnost. Vendar tudi to ni tako bistvena razlika. Raje se malo natrenirajmo in poizkusimo s krajšo ali še bolje močnejšo (debelejšo) gumo. Krajša puška je vsekakor manj okorna in primernejša za manevriranje in lažje jo je držati v roki.
• Na vprašanje koliko pušk imeti, kupiti, bi odgovoril, da maksimalno tri (s pet in več, kot govorijo nekateri se ne strinjam, to so zame reklamne muhe, bahanje, … ). Osebno uporabljam dve dolžini 75cm in 90 cm. Krajšo za lov ob kraju, daljšo pa na globini. Pri daljši uporabljam puščico, ki je za 15 cm daljša od standardne. V čolnu pa imam običajno še tretjo puško dolžine 75 cm za rezervo, če se mi katera pokvari, strga, ….. Tudi sam imam na zalogi več pušk (še dve zračni in dve daljši gumarici), vendar jih skoraj nikdar ne uporabljam. Ne spomnim se, kdaj sem jih nazadnje in zakaj bi jih. Zračno mogoče za kakšno kirnjo, če bi vedel zanjo in bi jo šel namensko lovit. Zakaj jih imam?? Zračne sem imel od prej, ko sem z njimi lovil. Gumarici pa sem kupil, ker sem imel takšen trenutni nagib, mislil sem da bom tako prišel bližje ribi, lari fari, sedaj pa mi ležijo doma. Že na začetku sem zapisal, da se ribi moramo približati mi ali jo zvabiti k sebi, daljša puška pa nam zmanjšuje okretnost in to ne gre skupaj.
• Nekateri lovci (v navadi je bilo predvsem pri puškah na zrak, ki so se uporabljale za lov pod kamni) so trup, cev puške zaščitili pred mehanskimi poškodbami z lepilnim trakom iz blaga. Uporabili so običajno varovalno črno ali temno sivo barvo.
• Zelo uporabna je tudi označitev puške (belo ali s kakšno drugo bolj vidno barbo pobarvan ročaj), posebej kadar moramo puško pustiti v globini in je voda kalna, tok, saj lažje najdemo pozicijo in puško. Ta označitev je primerna izključno na ročaju, saj jo z roko, dlanjo pokrijemo in ni vidna, ko puško uporabljamo. Ko puško spustimo, opravi svoj namen, funkcijo – označevanja puške.
• Preciznost strela – predlagam, da ga natrenirate doma v bazenu ali zalivu, kjer bivate. Terry Maas – eden najboljših lovcev v plavo (blue water hunting) na svetu v svoji knjigi trdi, da je ena ura streljanja v tarčo tako, kot par dni lova. Torej napravite si tarčo in vsaj pred sezono ali po daljšem premoru preizkusite, natrenirajte preciznost strela.

Osnovni varnostni ukrepi pri rokovanju, uporabi podvodne puške.

Večina sem jih že opisal v tekstu, vendar je dobro, da so zbrani še na enem mestu:

• Zavedati se moramo, da je podvodna puška orožje in se je z njo potrebno tako obnašati (paziti, da ne pride v roke otrok, … ).
• Podvodna puška ne sme biti nikdar napeta kadar se nahaja izven vode. Na zraku ima dosti večji
  
  02/10/2019