Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
12.11.2005

Man II. - Madžarska


Za vikend se je odvilo spet novo tekmovanje katerega sem se tokrat udeležil edini izmed H2O teamovcev. Slovenijo je ob meni, s presenetljivo dobrimi rezultati, zastopal še Luka Pengov.

man IIPo daljših pregovarjanjih oditi ali ne oditi na tekmo, sem na koncu iz našega kluba ostal sam. Vsi so se odločili da gredo le na tekmo v Zagreb, ki se odvija naslednji vikend. Ampak obljuba dela dolg in potrebno je obiskati tudi Madžarsko. Na srečo se je za odhod odločil tudi kolega iz kluba ŠD Sapa, Luka Pengov in tako sva se odločila, da tokrat popeljeva s seboj tudi spremljevalke. Po dogovoru naju je Luka, v petek 11. novembra, pobral pri meni doma.


Hitro smo stisnili vse stvari v prtljažnik in se nasmejali ob mojih katastrofalno zlepljenih plavutkah, ki so razpadle le 3 dni pred tekmo. Še sreča, da lepilo prijelo »v prvo«. Okrog 17.20 smo že drveli v smeri Ptuja na mejni prehod s Hrvaško, saj smo se odločili za pot preko Varaždina. Cesta je bila prazna. Le tu in tam smo srečali kak tovornjak, potem ko smo se prestopili smešno majhno in zastarelo mejo med Hrvaško in Madžarsko. Luka je včasih s svojim BMWjem naredil kar kak akrobatski manever, da nam je med pogovorom za sekundo vsem zastal dih.

Mihela in Marjeta sta bili začudeni, kako sva sposobna toliko govoriti. Hja, potrebno je samo pravo temo izbrati. Z Luko sva celo pot obdelovala prosto potapljanje tako, da sta morali biti bolj kot ne tiho celo pot. Tako je pot ob Balatonu hitro minila. Vsaj meni.

V Székesfehérvár smo prispeli nekaj pred deveto uro zvečer in glej ga zlomka, hotela nikjer. Gledamo in obračamo zemljevid, se vozimo v krogu, sprašujemo mimoidoče, hotela še vedno nikjer. No, da kar tukaj povem, če greste na Madžarsko in ne znate madžarščine vadite prej doma pogovor z rokami, ker angleščina, nemščina ali francoščina vam bodo bolj malo pomagali. Po pol urnem iskanju sem se odločil, da pokličem organizatorja in mu povem, da smo se izgubili. Hitro se mi je pokazal nasmeh na ustih, ko mi je Jaray razložil, da je hotel na karti napačno označen in se nahaja dobrih 200m proč v sosednji ulici. Hotel smo potem z lahko našli ter s strahom počasi vstopili vanj. Pričakovali smo kakšno podrtijo, brez ogrevanja in mogoče celo kakšnimi »neprijetnimi sostanovalci« pa smo bili nato vsi pozitivno presenečeni. Že ob vstopu smo videli, da je bil hotel pred kratim prenovljen. Dobili smo sobo s šestimi posteljami v tretjem nadstropju. Soba je bila resnično prostorna in zelo topla. Sanitarije so bile skupne vendar v dobrem stanju in čiste. Luka se je odločil za posteljo ob montažni steni, skozi katero mu je »prijetno« pel tuš iz ženske kopalnice.

Usedli smo se in malo povečerjali potem pa dokaj hitro zaspali. Sam sem naredil še malo meditacije, pa sem že tudi spal. Zame je bila noč dokaj nemirna. Prebudil in obrnil sem se neštetokrat, okrog petih zjutraj pa nas je čakalo še presenečenje. Hrrrsssk….. blub blub…. krrrrr…. Odprem oči… se postavim pokonci… Kaj je zdaj to? Še malo poslušam ter se ob ugotovitvi, da je najbrž centralno ogrevanje spet uležem.

man IIBudilke na mobitelih so se pričele oglašati ob 7. uri. Nikakor se nisem mogel dvignit iz postelje. Vstal sem šele 5 minut preden smo morali na zajtrk, ki ga potem nisem niti jedel. Spakirali smo in plačali hotel ter se odpravili proti bazenu. Zamudili smo 15. minut, pa smo še vedno bili prvi. Spoznali smo se z organizatorjem Jarayem, s katerim sva imela stike že nekaj časa preko interneta. Z Luko sva se registrirala potem pa si ogledala bazen. Ob strani so bile klopi na katerih sem preživel večino tistega dneva. Ostali tekmovalci so zamujali še veliko več. Zadnja je prišla ekipa »Deep star« iz Srbije. Dobili smo startne liste in ogrevanje za statiko se je pričelo ob 9.30. Ob pogledu na listo me je kar zmrazilo. Na vrsti sem bil šele ob 12.35 in lahkota se je začela pojavljati že sedaj. Kljub temu sem se odločil, da bom tokrat poskusil s statiko na tešče.

nan IITekmovanje se je odvijalo zelo počasi. Ker sta bila navzoča le dva AIDA sodnika (Pim Vermeulen Level C in Christoph Leschinski Level E) sta hkrati sta nastopila le 2 tekmovalca. Prvi so bili na vrsti Srbi, ki so kot začetniki delali statike malo čez 3 minute. Start je bil vsakih 12 minut in tako smo počasi lezli do vse boljših tekmovalcev. Luka je bil na vrsti kakšne pol ure pred mano in kar nisem mogle verjet, ko je prišel ven po 5 minutah in 57 sekundah. Še maja je delal skoraj minuto in pol nanj. Resnično neverjeten napredek.

man IISam sem na klopi poskušal nekoliko meditirat in se čim bolj umirit. V mrzlo vodo sem se odpravil 20 minut pred startom. Najprej sem se nekoliko pretegnil in nadihal potem pa naredil eno statiko za ogrevanje. Mihela je bila, tokrat prvič, moj »coach« in nalogo je odlično opravila. Najprej me je na hrbtu vozila okrog po bazenu in mi med statiko dajala znake. Malo pred startom me je, kljub obleki, že pošteno zeblo. Naredil sem še zadnji vdih in nekoliko spakiral in čas je pričel teči. Sprva se nikakor nisem mogle dobro sprostiti. Cel čas sem zrak pretakal po ustih ter naprej in nazaj v pljuča. Malo me je motil tudi občutek, da moram požirat slino. Vse skupaj se je umirilo po približno eni minuti. Okrog treh minut sem prvič pričel čutit neko nelagodje. Trebušna prepona se je počasi pričela javljat ter zahtevat zrak. V tem času sem se uspel dobro skoncentrirat in preprečil prvi krč do malo čez prvi znak, ki je bil na treh in pol minutah. Vse je potekalo približno po planu in čas mi je kar hitro mineval. Hujši krči so se pojavili pri približno 5 minuti nakar sem še zdržal še 14 sekund. Postavil sem se na noge in popolnoma čist napravil protokol.

man IINapetost je končno malo popustila. Ogledal sem si še statike najboljših ter nazadnje le prišel do zaslužene malice. Najboljši v statiki je bil Glenn Venghaus, ki je potegnil do 6 minut in 27 sekund. Drugi je bil Peter Wurschy s 6 minut in 9 sekund, tretji pa Petr Augusta s 6 minutami in 5 sekundami. Luka je pristal na 4. mestu, mojih 5 minut in 14 sekund pa je zadostovalo za 7. mesto.

Hitro za statiko se je pričela dinamika. Na voljo je bila izbira med dinamiko s in dinamiko brez plavuti, ki sta šteli vsaka za svoj rating pri AIDI, vendar sta se na tej tekmi šteli za eno disciplino. Kot večina sva se tudi z Luko odločila za plavuti. Tekmovanje je potekalo le v eni progi in se je tako razvleklo na skupno skoraj 4 ure. Najprej smo si z zanimanjem ogledali kako se lahko bazen razširi in poglobi. Del bazena je bil namreč mogoče pregraditi in v njem postaviti manjšo globino kot v drugem delu. Tam je bila tekma v statiki, sedaj pa so pregrado podrli in globino naravnali na 2 metra.

man IIMed prvim delom tekmovanja sem malo hodil naokoli in spoznal veliko novih prijateljev. Najprej sem se ustavil pri Srbih, ki so bili takoj pripravljeni na razgovor. Malo smo popričali in razočaran sem izvedel, da letos tekme v Beogradu verjetno ne bo. Veliko sem se pogovarjal tudi s sodnikoma in oba sta bila navdušena nad obiskom v Sloveniji in sojenju na naši tekmi, ki bo predvidoma v marcu. Tudi vsi ostali so mi z zanimanjem zatrdili, da se je bodo poskušali udeležiti. Upajmo da res…


Dan se je nato prevesil že dobro v drugo polovico in bližal se je Lukin nastop. Nekoliko poprej si je pretegoval mišice, potem malo zmeditiral in že je stal v vodi – na mizici. Ja. V vodo so na startu postavili na dno plastično mizo, da je bilo lažje stati in se nadihati. Potem so jo seveda odmaknili. Luka se počasi spustil v vodo in mirno plaval. Skupina sodnikov in gledalcev ga je sprva nezanimivo spremljala. Naenkrat je bil na 100 metrih in vedno več oči se je oziralo, ko je tudi obrnil ter pričel plavati v nasprotno smer. 10 metrov, 20 metrov, 30 metrov. Luka daj ne pretiravaj… 39 metrov in evo Luka pogleda izpod vode. Nekoliko se mu je sicer videlo, da je bil na meji, vendar je protokol napravil čisto in brez problemov. Neverjetno. Še sam se nisem mogel načudit njegovemu rezultatu in takoj sem rekel, da je to dolžina za zmago.

man IIKmalu za njim sem bil na vrsti tudi jaz. Na klopi sem skoraj pozabil plavuti… Hja trema dela svoje. Usedel sem se na rob bazena ter pomočil nogo v mrzlo vodo. Brrr… a tukaj not moram zdaj? Pa plavat? Pod vodo? Neeee… No pa sem vseeno. Stati na plastični mizi je bilo nekoliko nerodno, vendar vseeno bolje kot pa nič. Še zadnjič sem zajel zrak in nekoliko spakiral ter se pognal v vodo.


man II
Ker poprej še nisem plaval v tem bazenu je bilo sprva malo čudno. Nisem mogel pravilno ocenit globine in tako sem plaval nekoliko previsoko in na obratu celo prišel s plavutko iz vode. Plaval sem tudi nekoliko prepočasi. Po obratu je bilo malo bolje. Spustil sem se globlje in pospešil. Krči so pričeli hitro po obratu in spet nisem bil dovolj skoncentriran, da bi se jim dolgo upiral. Že na 85 metrih sem iskal steno do katere pa sem prišel brez večjih problemov. Še obrat in par zamahov in že sem izplaval. Tudi tokrat nekoliko prehitro, saj ni bilo niti bežnega znaka, da bi bil blizu meje. Odplaval sem 110 metrov kar je bilo dovolj za 5. mesto. Za mano sta bila na vrsti le še dva tekmovalca. Prvi je odplaval 128 metrov, favorit Glenn pa se je najprej zapletel v vrv, ki je označevala 1,5 metra v območju katerega se je bilo potrebno potopiti, nato pa ga je presenetil močan krč, in izplaval je že na 61 metrih. Tako je izgubil vse možnosti za dobro uvrstitev tudi v skupnem seštevku.

man IIZato pa je toliko bolj slavil Luka, ki ga je sedaj čakalo prvo mesto v dinamiki in v skupnem seštevku. Na podelitvi je kar sijal, ko je dobil v roke pokal in se postavil na najvišjo stopničko. Takoj je k sebi povabil tudi sotekmovalca na levi in desni strani, Petra Wurschya in Petra Augusta.

Po podelitvi se nas je večina srečala še enkrat na večerji v bližnji restavraciji. Hrana je bila dobra, pogovor pa še boljši. Sprva sem razglabljal o apnei s Srbi, nato pa spoznal zanimivega potapljača, Andrea Richichi. Sicer je že nekoliko v letih vendar je strasten potapljač, ki me je celo prehitel za 0,4 točke v skupnem seštevku. Pričel nam je razlagat kako se je potapljal z različnimi kiti in delfini ter podobne zgodbice, ki sem jih le poslušal z odprtimi usti. Nato sem zvedel, da je po poklicu astronomski fizik in dela v Nemčiji na enem velikem observatoriju. Nahecal sem ga, da nam je pokazal nekaj slik in si priboril tudi možnost obiska če bom kdaj kje blizu. Nadaljnji pogovori ob slikah so bili neverjetno zanimivi in čas je kar prehitro minil. Ura je bila v trenutku pol 10 in začeli smo se poslavljati, kar je trajalo še naslednjih 20 minut.

man II

Čakala nas je še tri in pol urna vožnja proti domu, ki je bila ponovno prežeta s potapljaškimi temami, ter podoživljanjem ene prijetne tekme. Ceste so bile prazne in srečali smo le par policijskih patrulj, pri katerih pa smo imeli srečo, saj nismo naleteli na noben radar, četudi smo večinoma vozili več kot pa je bilo dovoljeno.

Ob pol dveh zjutraj smo le prispeli v Maribor, nakar je sledil hiter obisk na forumu in potem via moja postelja. Topla in mehka…

man II

Še več o tekmi in celotne rezultate si lahko pogledate na našem forumu v tej temi.

Avtor: SanSan


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke