Športno društvo
H2O team,

Frankolovska ulica 1, 2000 Maribor, Slovenija
info@h2oteam.com
15.1.2015

Svetovni rekord v skandalopetri


Ideja o postavljanju svetovnega rekorda v starogrški disciplini skandalopetra je v meni zorela že dlje časa. Nekega dne, ko sem se vozil v avtu je zazvonil telefon. Na drugi strani je bila režiserka Haidy Kancler, ki je želela snemati podvodni film in me vprašala kakšne imam načrte za naslednjo sezono. Takrat je dokončno padla odločitev, da bom v sezoni 2014 ponovno postavljal globinske rekorde.

Skandalopetra predstavlja zgodovinski začetek globinskega potapljanja na vdih. To obliko potapljanja so uporabljali pred 4000 leti potapljači v antični Grčiji, ki so nabirali spužve. Skandalopetra je kamen, navadno iz marmorja ali granita, ki tehta med 8 in 14 kg in ima hidrodinamično obliko. Skandalopetra potapljanje je sestavljeno iz potopa v globino s pomočjo omenjenega kamna vezanega na vrv. Na površino pa potapljača skupaj s kamnom s pomočjo vrvi potegne pomočnik na čolnu. Za to nalogo sem zadolžil Sandija Bitenca in kot rezervo Aleša Potrča. Med skandalopetra potapljanjem potapljaču ni dovoljeno uporabljati potapljaške obleke, maske in plavuti, zaradi česar je takšno potapljanje še posebej zahtevno. Za priznavanje rekorda je bila odgovorna potapljaška šola PSS. Da je bilo vse izvedeno po pravilih PSS je skrbel sodnik Klemen Tasič. Za posredovanje v primeru hujših zapletov pa je bil na čolnu še zdravnik Tjaž Ocepek, dr. med.


Priprave za ta podvig so se intenzivno začele že zgodaj spomladi. Sprva sem načrtoval postavljanje rekorda -111m v začetku julija, a sem termin prestavil na september zaradi obilice dela in rojstva drugega sina, ki je imel rok v sredini julija. Konec junija je Nemec Andreas Guldner postavil nov svetovni rekord 112m in tako sem svojo ciljano globino premaknil na -113m.

Čez poletje sem zelo intenzivno treniral in moja forma se je vztrajno stopnjevala. Po treh letih brez globinskih rekordov, sem ponovno začutil veliko željo po osvajanju globin in tako sem se avgusta poln pričakovanj odpravil na morje. Treningi so šli odlično, po adaptaciji sem začel postopno napredovati vedno globlje in tako sem na treningih prišel do globine 100m. Treningi so bili v idealnih pogojih in na vseh potopih sem imel veliko rezerve. Sledil je zadnji teden pred postavljanjem rekorda in takrat se je na žalost poslabšalo vreme. V tem tednu sem načrtoval postavljanje več državnih rekordov. A, sem prve tri dni samo spremljal močno burjo, ki ni in ni padla.

V četrtek 4.9. je bilo vreme kot nalašč za postavljanje rekordov. V spremenljivi obtežitvi sem najavil globino -106m, kar je tudi najgloblji slovenski potop na vdih. Brezvetrje, sonce in dobra vidljivost v vodi so poskrbeli, da sem se pred potopom odlično počutil. Ob 10.00 sem imel dogovorjen štart in 15 min pred tem sem dobil dobro poznan občutek, ko vem da mi bo uspelo. Vrhunsko počutje me je napolnilo z optimizmom in tako sem se uspel dobro sprostit.

Naredil sem zadnji vdih in se potopil. Zaradi polnega vdiha sem začel padati počasneje, kot sem načrtoval. Šele na 30m globine sem dobil želeno hitrost. Pot navzdol se je zato zavlekla predolgo. Po točno dveh minutah padanja sem prispel na globino -107 m. Na tej globini se je pojavila precej močna dušikova omama oziroma globinska pijanost. Omama mi je zbegala misli in celo pot proti površini sem razmišljal o izgubi zavesti, kar je zelo neprimerna misel za potapljače na vdih. Kljub temu sem s polno močjo priplaval do površine in sem šele po 3 min in 31 s od štarta ponovno zadihal. Po opravljenem protokolu sem moral počakati par sekund na sodniški karton. Glavni sodnik Hrvat Vedran Milat mi je pokazal bel karton, kar pomeni veljaven potop. Zelo sem se veselil novega državnega rekorda in naziva najglobljega Slovenca na vdih.



Dan pred rekordom sem naredil plitek trening, da se je uigrala celotna ekipa varnostnih potapljačev katere je vodil Dado Podnar. V času rekorda sem imel dva potapljača na -113m, dva na -80m in dva na -50m. Vsak varnostni potapljač je imel rezervno jeklenko za mene, tako da bi se lahko v primeru težav varno in počasi dvignil z njimi. Na -50m me je čakala potapljaška obleka, tako da bi se lahko oblekel in začel s postopno dekompresijo. Do globine -40m pa je bilo pet varnostnih potapljačev z jeklenkami in dva na vdih. Generalka je uspela in opravili smo še zadnja usklajevanja pred rekordom. Zvečer je sledila še tiskovna konferenca za medije in zaključna dela v organizaciji. Spat sem se odpravil dovolj zgodaj, saj me je zjutraj čakal veliki dan.


Ob točno dogovorjeni uri so tehnični potapljači začeli s svojimi potopi in imel sem 10 min časa preden pridejo na svoje pozicije. V tem času sem opravil avtogeni trening, ki sva ga z športnim psihologom Zdravkom Strnišo pripravila posebej za ta potop. Pred štartom sem začutil, da sem res vrhunsko pripravljen. Naredil sem še zadnji vdih in skočil v vodo. Na čolnu sem se dobro pregrel, tako da mi temperaturni šok ni povzročal težav. Na 20 m globine sem zajadral v mrzlo vodo in tam se je končal prijeten del potopa. Začel sem se boriti z mrazom in čez par sekund sem ga premagal. Po telesu več nisem čutil mrazu, ampak samo iglice ki me pikajo in te sem kmalu odmisli. Začel sem se koncentrirat na izenačevanje s tehniko ''mouth fill'', kjer preselim zrak iz pljuč v ličnice in ga tam zadržim za izenačevanje pritiska v ušesih. To je najbolj kritičen del potopa, saj je od tega odvisno kako globoko bom lahko še izenačil. Začutil sem, da je ''mauth filla'' še dovolj in da bom uspešno zaključil potop. V tistem trenutku se je kamen ustavil in nisem se mogel načuditi kako enostavno je bilo doseči 113 m globine. Užival sem med hitrim vračanjem na površino in takrat sem tudi dojel, da imam zelo močno globinsko pijanost. Predvidevam, da je bila močnejša zaradi mrzle vode na globini. Kmalu sem zagledal varnostna potapljača na vdih Andreja Ropreta in Jureta Kompana, ki sta me čakala na -40 m oziroma na -30 m. Spominjam se prihoda v pas tople vode in kmalu za tem je sledil prvi vdih. Zelo hitro sem pred sodnikom opravil protokol, ki je znak da sem pri zavesti zaključil potop.

Moje veselje o postavljenem svetovnem rekordu pa se je hitro končalo. Pogledal sem na uro, kjer je pisalo 94 m. Dojel sem, da so me prehitro zaustavili in takoj so mi sami razložili, da se je vrv na čolnu zapletla in da je niso uspeli razvozlati. Nisem mogel skriti razočaranja. Potop mi je šel kot po maslu in prepričan sem, da bi brez težave dosegel globino -113 m. Tudi vsa podporna ekipa je ostala brez besed. Nemo so se gledali, saj so vedeli, da so mi nehote ustavili odličen potop.

Po potopu sem se za 5 min vrnil na globino 5 m, kjer sem naredil preventivni dekompresijski postanek, za preprečitev dekompresijske bolezni. Po tem sem novinarjem razložil kaj je šlo narobe. Čez kakšnih 15 min sem ponovno umiril čustva in sem začel razmišljat o naslednjem dnevu, ko bom ponovno naskakoval svetovni rekord.

Postavljanje rekorda je bilo zaradi slabe vremenske napovedi prestavljeno na zgodnje jutranje ure. Na lokacijo smo se odpravili že pred osmo uro zjutraj, da bi ujeli še zadnje okno pred slabim vremenom. Vsi smo prispeli ob dogovorjenem času, vendar je veter že pričel jačati in pojavljati so se pričeli neprijetni valovi. Tehnični varnostni potapljači, ki bi se morali potopiti na globino 110 m in 80 m so morali svoje potope zaradi varnosti odpovedati. Tudi morski tok je bil premočan in tako je padla težka odločitev, da se postavljanje rekorda odpove.

Vsi člani ekipe in tudi sam smo sprva obžalovali tehnično napako, ki je ustavila sobotni sanjski potop. A kmalu smo potegnili črto nad celotnim podvigom in se optimistično zazrli v prihodnost. Važno je, da se nihče med postavljanja rekorda ni poškodoval, preživeli smo super čas na morju, tekom priprav sem naredil pet potopov globljih od 90m in 100m. Navsezadnje sem naredil državna rekorda -106 m v spremenljivi obtežitvi in v skandalopetri 94 m, postal sem najgloblji Slovenec na vdih in za mano je še eno nepozabno doživetje, ki ga bom lahko razlagal vnukom.

Pomembneje je, da sem vse potope opravil varno, kot pa da bi na silo poizkušali izpeljati celoten potop. Igranje s sinovoma je dosti lepša stvar od potapljanja in rajši se potapljam 99,9% varno, kot pa da bi šel z glavo skozi zid. Življenja brez družine in potapljanja si ne predstavljam, zato sem pripravljen storiti vse da bi bili moji potopi maksimalno varni. Tudi izgubljenega zadnjega dne, ko nam je ponagajalo vreme ne obžalujem. V ta projekt sem šel odločen, da bom maksimalno delal na varnosti in prekinil vsak potop v kolikor bom začutil najmanjšo nevarnost. V projekt sem vložil zelo veliko truda in denarja, a kljub temu, da nisem postavil svetovnega rekorda sem zelo zadovoljen.

Ker ljubim statistike sem izračunal koliko ljudi je sodelovalo v projektu. V moji ožji ekipi je bilo 6 članov. Imel sem 6 tehničnih potapljačev na globinah od 110 m do 50 m in še 5 skubašev na globini od 40m do površine. Prisotni so bili fotografi, snemalci, sodniki, vozniki čolnov in skuterjev, vse skupaj nas je bilo cca. 30. Na dan rekorda je bilo prisotnih skoraj 20 novinarjev in na ladji so prosta mesta zasedli še prijatelji iz Slovenije. Na dan rekorda smo imeli na lokaciji 7 čolnov na katere smo namestili teh 60 ljudi.

Avtor: Jure D.


Spletna stran Športnega društva H2O team uporablja piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke