novice in dogodki tečaji aktivnosti H2O team potapljanje na vdih - APNEA zgodovina in osebnosti osnove varnost discipline oprema fizika in fiziologija tehnike in izobraževanja reportaže pravilniki ostali članki podvodni lov ribolov s trnkom rekordi fotogalerija H2O v medijih e-novice sponzorji povezave kontakt
FORUM Eko akcija: Pomagajmo Dravi 2008 arhiv pojektov

ime in priimek

e-naslov

 

---

Zakaj je umrla Jana.

21.avgusta 2009 je v mariborski bolnišnici umrla Jana M., domnevno (tako so objavljali vsi mediji in se je govorilo po forumih) naj bi bila posledica njene smrti potapljaška nesreča, ki se je zgodila 12. avgusta 2009 pri potopu na potopljeno barko Francesca di Rimini na S otoka Kaprije.

Resničen vzrok smrti pa je bil: obsežen srčni infarkt, kateremu vzrok ni bila nobena potapljaška poškodba. Natančnega vzroka nikdar verjetno ne bodo dognali, saj je infarkt pri tako mladem dekletu (18 let) res zelo nenavadna, redka zdravstvena komplikacija. Dvomi se na embolijo žile srca kot komplikacija, ki bi lahko nastala zaradi številnih dejavnikov: jemanja kontracepcijskih tablet, genske pod-vrženosti emboliji ali kaj drugega. Kratek članek o zadevi je 14.10.2009 objavil tudi dnevnik Večer:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009101405477250

Zakaj pišem o zadevi. Zdi se mi pomembno, da se oglasim in o zadevi nekaj napišem, saj se je ob zadevi dogajalo kup čudnih, neresničnih, groznih zadev, ki so bile mogoče tudi razlog, da niso uspeli tako mlado dekle rešiti pred najhujšim. O zadevi se je veliko pisalo v javnih mediji kot raznih forumih. Nestrokovna in tudi ponekod 'strokovna' javnost, je neposredno krivila za nesrečo starše, zakaj so ji dovolili potapljati, Janino neizkušeno reagiranje in potapljanje. Pri tem so zelo trpeli njeni starši mati in očim, ki je bil njen potapljaški partner in jo je v bistvu reševal in naredil vse, da je punca varno in pravilno prišla iz globine-potopa.

Jana in njen ati, kot je imenovala očima Roberta inštruktorja potapljanja, sta se že drugo leto redno potapljala preko potapljaške baze v Rogoznici. Že lansko leto si je želela opraviti potop na barko Francesca di Rimini, vendar ji Robi ni dovolil, saj so po njegovi oceni bile njene potapljaške izkušnje nezadostne. Ker je letos maturirala se je odločil, da bosta šla skupaj na omenjen potop. Z odhodom na potop se je strinjal tudi vodja baze, prav-tako inštruktor potapljanja, saj je poznal Jano in vedel kako se potaplja.

Mimogrede, potop je na globino 40 + več metrov, kar je po hrvaškem zakonu prepovedano in zgornja priporočljiva meja za amaterske potapljače, pa vendar vse baze v okolici otoka Kaprija potop na Francesca di Rimini (in še druge globlje potope) uporabljajo za svojo reklamno potapljaško lokacijo.

Po nekaj dneh dopusta in nekaj potopih sta se prijavila za potop na Francesca di Rimini. Oče inštruktor potapljanja s potapljaškim stažem več kot 20 let, je potop planiral in od Jane zahteval, da se ves čas drži njega in striktno upošteva vsa navodila, kar mu je tudi obljubila in tako je tudi bilo. Po vrvi na kateri je bila pritrjena boja, ki je označevala ladjo sta se počasi, res zelo počasi, saj je z njima bil drug par v katerem je ženska zelo težko izenačevala pritisk, spuščala do ladje. Robi je bil ves čas v fizičnem kontaktu z Jano. Ob prihodu na palubo (najplitvejši del) potopljene ladje je Jani preveril vse instrumente in jo vprašal če je z njo vse v redu, odgovor je bil pritrdilen. Nato sta malo plavala po palubi ladje, po minuti dveh, je Jano obvestil, da se bo za trenutek ločil od nje, da pogleda v odprtino na ladji, če je kaj v njej. Pogledal je, ker je v njej, videl ribo, hotel poklicati Jano, da se mu približa, takrat je videl, da Jana nekaj maha – mu daje signale, ga kliče. Pohitel je do nje, dajala mu je znak, da ne more dihati, dal ji je svoj regulator in preveril njenega, s katerim je bilo vse v redu. Jana je še vedno dajala znak, da težko diha in želela na površje. Robi jo je držal in z njo pričel plavati proti površju. Pogledal je na računalnik, ki mu je kazal, da ima do prvega dekompresijskega postanka še 3 minute časa, torej lahko gre direktno na površje. Hitreje kot je po predpisih (10m na minuto) se je dvigoval z Jano proti površju, ves čas kontroliral izdihovanje zraka iz Janinih pljuč, tako je tudi priporočan postopek pri takšnem reševanju. Po prihodu na površino je poklical na pomoč, tudi Jana je prosila naj ji pomagajo (torej je bila pri zavesti). Robi je odvrgel svoje in Janine uteži, ter ji slekel scuba opremo. Med tem je do njiju prišel pomožen čoln iz ladje Vrnjak, z eno osebo druga je skočila v vodo iz ladje in priplavala do čolna, Jano so spravili na čoln, ugotovili, da ne diha in nima pulza. Takoj so pričeli z oživljanjem in Jano uspešno oživili, preložili na ladjo Vrnjak kjer so ji dali za dihat čisti kisik, ter pričeli s transportom proti obali - Šibeniku. Nasproti jim je že prihajal policijski patruljni čoln, center za pomoč v sili sta obvestila Janina mama in brat, oba sta bila na barki, ki je pripeljala potapljače iz Rogoznice. Tudi Robi se je povzpel na barko, pospravil opremo. Kmalu je do njih prišel manjši policijski gliser, ki je dobil obvestilo o nesreči. Robi, Janina mama in brat so zaprosili, če jih peljejo do Šibenika, kamor so peljali Jano. V Šibenik na pomol so prišli pred policijskim patruljnim čolnom, na katerem je bila medicinska sestra, ki je pomagal pri transportu Jane. Jano so na pomol v Šibenik pripeljali živo in očitno tudi pri zavesti, saj je krilila z rokami in nogami in sama dihala kisik.

V svojem imenu in imenu sorodnikov Jane se na tem mestu iskreno zahvaljujem vsem iz ladje Vrnjak in policijskega patruljnega čolna, ki so Jani pomagali.

Jano so s pomola odpeljali v bolnišnico, kjer so jo ločili od staršev in se ji trudili pomagati. Dalje se je vse dogajalo pod nadzorom zdravniškega osebja in domneva je, da je bila Jana klinično mrtva že v šibeniški bolnišnici oziroma med transportom v Split.

Sedaj še moja analiza celotne zadeve:

1. Pri organizaciji potopov se iz različnih vzrokov pozablja, zanemarja pomen rezervnih potapljačev in plovila za posredovanje v nujnem primeru. V Janinem primeru je zadevo uspešno opravilo osebje iz ladje Vrnjak, ki je bila prav-tako na mestu potapljanja. Reševalci (a) iz ladje Vrnajk sta praktično reagirala brez pripomb, med prevozom so Jani dali dihat čisti kisik, kar je optimalno v takšni situaciji.

2. O zadevi je bila obveščen center za nujno pomoč - policija, ki je sicer pohitela na pomoč s patruljnim gliserjem, vendar bi za tako - domnevno težko potapljaško nesrečo bil nujen helikopter, osebno vem, da ga Hrvaška premore tudi za takšno reševanje. Jano bi lahko tako prepeljali v Split – hiperbarično komoro, ... v najkrajšem možnem času, kar je za potapljaške nesreče, zdravljenje le teh izrednega pomena.

3. Nihče od strokovnega osebja, razen kasneje dr. Nadi ni o opisu dogodka povprašal Robija, Janine mame, vsi so se zanašali na podatke, ki so jih dobili od nekaterih oseb iz ladje Vrnjak, ki so trdile, da se je Jana katapultirala na površino, da je bila na površju nezavestna, da je Robi prišel na površje nekaj minut za njo ... kar je delo domnevo na resno potapljaško nesrečo. Kar pa nikakor niso mogli videti, saj jim je pogled na dogodek zakrivala ladja iz Rogoznice, ki je bila sidrana med mestom kjer sta na površje izplavala Robi z Jano ter ladjo Vrnjak. Tako so Jano zdravili za težko potapljaško nesrečo in jo pripravljali na transport v Split – barokomoro. Kar je razvidno iz izjave, ki jo je novinarjem hrvaškega dnevnika dala strokovna oseba bolnišnice v Šibeniku http://dnevnik.hr/vijesti/crna-kronika/nagli-izron-skoro-poguban-za-slovensku-roniteljicu.html.

4. V Splitu so lahko samo ugotovili, da je Jana 'verjetno' možgansko mrtva in ji skušali pomagati z nekaterimi prijemi, ki pa očitno niso imeli učinka in verjetno tudi ne smisla. Starša sta jo takšno, teden po nesreči, dala prepeljati v Maribor, kje je dva dni za tem umrla in so na obdukciji ugotovili, kar je zgoraj zapisano. Vsi izvidi so bili znani šele v začetku oktobra 2009.

5. Dvoličnost hrvaških organov, ki na eni strani z zakonom prepovedujejo, kaznujejo potope nad 40m, po drugi strani pa le ti zamižijo na obe očesi, ko se takšne potope, kot atrakcijo propagira.

6. Jana je bila potapljač z začetno kategorijo, formalno se je lahko potapljala tako globoko le ob spremstvu zelo izkušenega potapljača (kar je Robi nedvomno) in ob njegovi presoji, da je tega sposobna. Sama je imela za potapljača prve kategorije razmeroma veliko potopov, vse pod nadzorom potapljačev višjih kategorij, letos je želela opravljati nadaljevalni tečaj, kar je preložila na jesen zaradi mature. Soglasje k potopu je dal tudi inštruktor vodja baze v Rogoznici, kjer je Jana naredila veliko potopov in jo je razmeroma dobro poznal kot potapljača

7. Starša, predvsem Robi je bil deležen številnih zaslišanj in nestrokovnih domnev hrvaške policije in indirektnih kritik tako policije kot medijev (tu moram poudariti slovenskih), da je posreden krivec za smrt Jane.

8. Tako Jana kot Robi sta ob kritični situaciji reagirala zelo prisebno in v skladu s trenutnimi strokovnimi navodili. Upam si trditi, da tako prisebne reakcije potapljača v takšni stiski, kot jo je imela Jana, ne bi pričakoval niti od dosti bolj izkušenih in tudi to, da tako ni sposobno reagirati niti 50% potapljačev. Dejansko bi se jih večina katapultirala na površje in tako naredila tisto kar je najslabše možno v takšni situaciji.

V bistvo pa bi se Jano s pravilnim posredovanjem dalo verjetno rešiti in preprečiti najhujše, če:

• ne bi njen transport v bolnišnico trajal tako dolgo in bi jo transportirali v Split ne v Šibenik, kar bi bilo mogoče s posredovanjem helikopterja,

• nebi nekateri s svojimi izjavami, informacija je, da so bili to nekateri iz ladje Vrnjak, zavajali strokovno osebje, ki je logično najprej pomislilo na potapljaško nesrečo, oziroma če bi strokovno osebje dopustilo, da bi Robi, Janina mama povedala svoje videnje, opisala dogodek. Kar pa je bilo omogočeno Robiju šele, ko Jani verjetno ni bilo več pomoči.

Mnenja sem, da bi bilo prav, da se vsi (mediji, priče in 'glasnogovorniki' iz Vrnjak, policija in tudi strokovno osebje bolnišnice v Šibeniku, razni pametnjakoviči na forumih) opravičijo Janinim staršem za svoje ravnanje, saj so jim ob agoniji, ki so jo imeli ob umirajočem otroku, prizadejali nič-koliko drugih nevšečnosti, muk in očitkov laične javnosti.


Andrej Furman instruktor potapljanja *** po šoli CMAS in CEDIP

---

Kako sem postal Iron Man

Članek sicer nima veze s potapljanjem, bo pa morda komu zanimivo branje...

Austria Triatlhlon Podersdorf 2008

Da vam kar na začetku povem, da je od 30. avgusta 2008, železo zame žlahtna kovina.

Četudi nisem predan triatlonec, pa se zmeraj rad spoprimem z izzivi in testiram meje svojega telesa, nenazadnje me prav to tako močno privlači pri potapljanju na vdih, ki je moja prva športna panoga. Do triatlona sem v bistvu prišel preko »Projekta -2901«, kjer smo s prijatelji, leta 2005, v enem dnevu osvojili najvišjo in najglobljo točko Slovenije. Takrat sem se prvič bolje spoznal s cestnim kolesom in bil navdušen nad občutkom hitrosti. Sreča je nanesla, da mi je Marko prepustil svoje staro kolo, da sem pričel plavat z Dejanom in nasploh trenirati z Jožetom in Mirotom, ki mi zmeraj ogromno pomagata, vsak na svojem področju. Pravzaprav je Jože krivec, da sem se IronMana sploh udeležil. Po lanski polovički v Grazu sem nekoliko opustil triatlon in veliko časa preživel na fitnesu. IronMan je bil planiran šele v naslednjem letu, saj sem letos prekolesaril bore malo.

Pa je prišel tretji teden v juliju in telefonski klic Jožeta: »30. avgusta grema na IronMana, tak da začni trenirat…«. Prva misel je bila »Sandi, ne nori, saj nisi pripravljen za kaj takega!«, zato sem se kar malo obotavljal. Ker pa se ne pustim izzivom, sem seveda sprejel, bom pač šel nekoliko počasneje. Super, pa je bilo zmenjeno, preživel bom nekaj dni z dobrimi prijatelji in spet preizkusil česa sem zmožen.

start je bil ob svetilniku

Najprej pa je bilo potrebno spremeniti trening. Do julija sem se namreč večino časa zadrževal na fitnesu, kjer sva s trenerjem Mirotom poskušala pridobiti nekoliko mišične mase. In sedaj naj gre to vse v nič? Kar malo s težkim srcem sem se spravil na prvi daljši trening kolesa. Tako sem prekolesaril 250 kilometrov preden sem kolo odpeljal na servis. Tam pa smo ugotovili, da kolo ni ravno najbolj primerno zame, saj je preveliko za mojo višino. Že poprej sem imel neudobno pozicijo na kolesu, sedaj pa sem namontiral še triatlonski nastavek za krmilo, ki mi ga je dal Jože in situacija se je še poslabšala. Uh, pa ne še to, a ima kdo kako rešitev? Seveda sem najprej razmišljal o novem kolesu, vendar pa denarnica proti. Sprijaznit sem se moral z obrnjenim nastavkom za sedež ter krajšo fajfico na krmilu. Ker je bila tudi najkrajša fajfica za cestna kolesa predolga smo na koncu uporabili najkrajšo za gorska kolesa, ki pa ima nekoliko drugačen kot. V glavnem same težave, ki pa smo jih za silo rešili.

Konec julija je bil planiran dopust z jadranjem po srednjem in južnem Jadranu in priložnostjo da osvežim plavanje. Skoraj vsak dan je bil na sporedu vsaj enourni plavalni trening, ter kakšen daljši tek. Mislim, da sem takrat imel prvič »muskelfiber« od plavanja v nogah. Drugače sem se kar dobro počutil v vodi in tudi razmeroma hiter sem bil, tek pa je bil druga pesem. Nasploh je tek moja najšibkejša disciplina. Fizioterapevti so mi celo napisali potrdilo, da nisem primeren za daljše teke. Pa sem se odločil, da jim dokažem nasprotno. Teden dni jadranja je bil hitro okoli, predvsem pa zelo naporen, saj smo ob obilici treninga imeli tudi veliko vetra primernega za jadranje.

kolesa v menjalnem prostoru

In že je bil tukaj avgust. Prvi trening na kolesu je bil katastrofalen. Po 55 minutah me je, zaradi močnega bočnega vetra in moje nepazljivosti, zaneslo na bankino iz katere sem potem v elegantnem slogu naredil pirueto v levo, na asfalt. Posledice? Na kolesu le minimalne, manjše odrgnine na pedalu in krmilu ter odlomljen triatlonski nastavek. Na meni? Huda oteklina v predelu levega kolka, ki ji je sledila modrica premera skoraj 20 cm. Oteklina je ostala na mestu kar 15 dni, odrgnine na levi rami in roki so se pozdravile v desetih dneh, odrgnina na gležnju pa se celi še danes. Kljub padcu sem se pobral, razmetal en kup kletvic okrog sebe ter se ponovno usedel na kolo in odpeljal še 3 ure do konca treninga. Naslednji dan sem se le s težavo vstal iz postelje, na sporedu pa je bil ponovno trening kolesa, popoldan fitnes, za konec pa sem zvečer odigral še 2 uri odbojke. Zaradi padca sem izpustil le prvi trening teka, torej sem bil še vedno na dobri poti do IronMana.

Sledilo je veliko treningov kolesa, nekoliko manj teka in zelo malo plavanja. Šele, ko se je Jože vrnil z dopusta sva se spravila na nekaj zadnjih treningov v bazen. Tam sva ugotovila, da sva oba zelo dobro pripravljena na plavanje. Meni je sredi treninga uspelo celo odplavati osebni rekord na 100m, ki je bil 1'08''.

Počasi se je približeval zadnji teden pred tekmo. Ponedeljek in torek so bili na sporedu le še trije aktivacijski treningi. Pričel sem pazit na hrano in se odločil, da si nabavim še nove tekaške copate za tek. Tako sem jih kupil v torek pred zadnjim tekaškim treningom, da jih vsaj še malo preizkusim. Bili so odlični, nekoliko manj pa sta bili odlični moji pokostnici, ki sta se pred tekmo ponovno vneli. Sedaj pa pomaga samo dosti ledu in kakšna blaga masaža. Ponedeljek in torek sta zelo hitro minila, pri hrani pa ni bilo večjih težav s praznjenjem glikogenskih rezerv.

tudi v avtu je bilo potrebno polnit rezerve

Več težav je povzročalo njihovo polnjenje od srede do petka. Dieta s skoraj 800g ogljikovih hidratov na dan je pomenila dnevno tri porcije testenin, skoraj kila kruha z marmelado, 3 litre energijskega napitka, ogromno banan in suhega sadja ter energijske tablice. Po takem dnevu zmeraj zaključim, da dosti raje delam shujševalno dieto.

V četrtek smo se nato odpravili proti Podersdorfu v Avstriji, kjer smo komaj dobili apartma. Za tekme je vedno bolje vzeti apartma kot hotel, saj si bolj svoboden predvsem pa si lahko pripravljaš svojo hrano. Tokrat smo bili z rezervacijo zelo pozni in smo dobili apartma šele po posredovanju prijateljev iz Dunaja. Še sreča, s seboj smo namreč imeli skoraj 2 zaboja hrane in ogromno ostale opreme. Pot nas je vodila do Dunaja, kjer smo zavili desno mimo letališča. Kmalu nato so se pred nami začele dvigovati ogromne vetrnice. Elektrarne na veter?! Uh, samo da ne gremo tja. Tam piha! Pa ni bilo sreče, Podersdorf se je nahajal namreč kaj kmalu za vetrnicami.

Okoli četrte ure smo prišli na cilj ter se namestili v simpatičnem apartmaju. Ker je bil dan brez treninga smo se popoldan sprehodili po plaži in srečali nekaj triatloncev, med njimi tudi Slovence. Matej nas je povabil na pijačo in uživali smo v sončnem zahodu in brezvetrju. Zdelo se mi je idealno za triatlon. Dogovorili smo se tudi za zadnji trening v petek.

medalje

V apartma so nas okoli osme ure pregnali komarji. Jaz sem bil že pošteno utrujen, saj sem se že 4 dni zaporedoma vstajal ob pol šesti uri zjutraj, da se pripravim na tekmo. Tako sem zaspal že ob desetih zvečer. Zjutraj smo najprej odšli plavat. Včerajšnja bonaca se je razvila v zmerni veter, ki je ustvaril velike, peneče valove. Takrat sem ugotovil, da je Neusiedlersee pravzaprav raj za kajtarje in surferje. Povsod jih je bilo polno. Povprečna globina jezera je verjetno le kakšnih 50 centimetrov, kar je pomenilo posebno »veselje« pri plavanju, v kombinaciji z valovi pa je bilo še toliko bolj novo za mene. Zaradi majhne globine se valovi takoj pričnejo lomit in te med plavanjem zalivajo, na najnižji točki pa si že skoraj nasedel na dnu. Tako si vsak drugi zamah potegnil po blatu, voda pa je bila kot kava, da videl si le spremembo svetlobe, ko si se približal dnu. Z Jožetom sva se razočarana odpravila pod tuš ter upala, da bo na tekmi lepše vreme. Treninga kolesa in teka sta nato potekala bolje in bil sem kar zadovoljen s svojo pripravljenostjo. Ob kosilu smo se z ostalimi slovenskimi triatlonci pogovarjali o tekmi in radi so delili svoje izkušnje in razmišljanja z nami novinci. Predvsem so bili zaskrbljeni nad pomanjkanjem mojega treninga na kolesu, saj sem do tekme opravil le malo več kot 1.300 kilometrov, medtem ko so jih ostali imeli po 5 in več tisoč. Tudi maratona še nikoli nisem pretekel. Priznam, da me je takrat malo zaskrbelo, vendar pa sem bil še vedno poln samozavesti. Počutil sem se zares dobro in močno.

Popoldan smo imeli še registracijo in sestanek. Na registraciji smo dobili majhne nahrbtnike, v njih pa startne številke, čipe za merjenje časa, nekaj navodil, triatlonsko revijo in neko poceni avstrijsko vino. Moja revija je bila cela premočena in zlepljena, vendar pa sem lahko prebral članek o pohodu čez Saharo. Zanimivo, morda moj naslednji projekt, sem se takoj zamislil. Sam sestanek je bil popolnoma nezanimiv, saj je bilo ozvočenje preslabo, napovedovalec pa je govoril v lepi avstrijščini. Ker nismo skoraj ničesar razumeli smo se kar odpravili proti apartmaju. Pa saj je na vsaki tekmi isto: prepovedana je vožnja v zavetrju, čelado moraš imet na glavi, plavat je treba okrog boj…

tekmovalca in kolo s sposojenimi obroči - hudo

Zvečer sem uspel dobiti boljša kolesa za svoje kolo. Avstrijski triatloni so znani, da denarja ne primanjkuje in tako ima večina tekmovalcev vrhunska kolesa. Povsod sami karbon, najboljša oprema, polne felne zadaj in aerodinamični obroči spredaj. Sprva mi je bilo kar nerodno vzeti svoje kolo iz avtomobila, aluminij je v Avstriji namreč že kar nekaj let »out«. Matej je imel s seboj dva para obročev in tako je drugega obljubil meni. Ko sva zmontirala pa hudič ni pasal, moj zadnji menjalnik je lahko prebavil le 9 zobnikov, on pa jih je imel 10. Kje pa ob pol devetih zvečer najt serviserja? Hvala bogu je bil naš sosed serviser za kolesa in so imeli pri njem zabavo. Poprosil sem ga in z veseljem mi je zamenjal zobnike. Tako sem za tekmo dobil še dodatno prednost, tako fizično, kot tudi psihično, saj je bilo kolo sedaj hitrejše.

V apartmaju smo pričeli s šolanjem naših punc, ki sta nama na tekmi delili hrano. Vse sem imel natančno preračunano. Kaj, koliko in kaj, točno na uro in gram. Bile so tri različne vrste napitkov in dve vrsti energijskih gelov, torej popolnoma brez trde hrane. Sedaj se je bilo potrebno le še dogovorit kje in kako bova z Jožetom med tekmo do tega prišla. Celotni potek tekme smo predelali 2 krat in okrog 22. ure sem bil pripravljen za v posteljo. Spanec je bil bolj slab, četudi nisem bil popolnoma nabasan s hrano kot prejšnja dva dni. Že popoldan sva z Jožetom iz jedilnika umaknila hrano z vlakninami, beljakovinami in maščobami in popila le še veliko energijskih napitkov in energijskih tablic. Očitno je svoje naredila napetost pred tekmo saj so se mi po glavi cel čas odvijale scene iz plavanja, kolesa in teka.

Že par dni poprej sem računal teoretične čase, kombiniral vremenske pogoje, utrujenost in ostale faktorje, čeprav sem vedel, da se lahko na tako dolgi progi pripeti marsikaj. Sedaj sem imel tudi kolesa, ki so brez zračnic, kar pomeni, da bi pri predrti gumi moral odstopiti. Veliko je bilo govora kako plavati, kako kolesariti, kako začeti s tekom in kako končati. Idej in teorij je bilo ogromno a katera je prava? Kako naj se jutri lotim vsega skupaj? A naj plavam bolj hitro ali raje počasneje in hranim energijo za konec? Kaj pa če bodo visoki valovi? Ogromno stvari mi je švigalo po glavi preden sem zaspal.

gneča na startu

Ko se je na telefonu oglasila budilka je bila zunaj še trda tema. Hitro sem skočil iz postelje ter najprej stopil v sobo do Jožeta, da bi ga zbudil, vendar je tudi on slabše spal in je bil že buden. Sledil je zajtrk. Spet energijske ploščice in napitek. Sedaj se mi pa res že presedajo si mislim, medtem ko osladna tekočina teče po grlu. Po zajtrku sem kar hitro lahko šel na stranišče. Pred tekmo je to zelo pomembno, že zaradi samega počutja in ker morebitni izhodi v gozd stanejo veliko časa. Stvari za tekmo sem si pripravil že prejšnji dan. Tako sem sedaj samo pobasal veliko škatlo in se s kolesom odpravil proti menjalnemu prostoru. Še prej sem se moral oglasiti v bližnjem hotelu pri Mateju, da mi je napumpal kolesa, saj je imel Jože drugačne nastavke na ventilčkih, moja pumpa pa lahko polni le do 10 barov.

Ob pol sedmi uri sem stal v vrsti za menjalni prostor in občudoval kolesa okoli sebe. Toliko karbona naenkrat vidiš le malokrat. Večina koles je bila v cenovnem razredu med 3 in 6 tisoč evri. Približno čez 10 minut sem bil pred vhodom kjer so mi startno številko napisali na levo ramo in zapestje. Že prejšnji dan sem številko prilepil na kolo in čelado. V menjalnem prostoru sem odložil vse stvari ter si jih pripravil. Čelado sem dal na kolo v njo pa sončna očala in prvi energijski gel. Na tla sem razporedil tekaške copate, čevlje za kolo in nogavice. Polna bidona sem vstavil v držala na kolesu, potem pa sem se spomnil: »Čevlje je dobro poprej odvezati…«. Na lanski polovički sem namreč pustil oboje čevlje zavezane. Izkušnje delajo svoje, letos ne bom izgubljal časa po nepotrebnem. Pogled na uro je povzročil blag krč v trebuhu: »Samo še pol ure«. Vzamem še kremo in namažem vrat, da me nebi oribala neoprenska obleka, ko sem nazadnje plaval v njej celo uro sem imel še 3 mesece znamenje na vratu.

Deset čez sedmo sem že bil na startnem mestu in se razgibaval v močnem vetru. Valovi so bili takšni kot dan poprej. Tole danes bo pa klanje v vodi in ne plavanje, si rečem. Pa saj smo vsi v isti kaši. Popil sem se še nekaj energijskega napitka in dva gela s kofeinom. Ko sem skočil v vodo je bil moj pulz že okrog 100 udarcev na minuto. Postavil sem se v drugo vrsto saj načeloma plavam dokaj hitro. Na startu je bilo skoraj 800 tekmovalcev, od tega 300 na IronMan distanci, ostali pa na polovički. Za polovičko je bilo potrebno odplavati 1 krog, za IronMana pa 2.

3 2 1 start

Rdeč trak pred nami se je dvignil in zaslišal se je strel iz pištole, nato pa je zahrumelo 800 parov rok, ki so čofotale po vodi. Prvih dvesto metrov je zmeraj najtežje odplavat, saj je množica prevelika. Nekateri so prehitri in te tolčejo od zadaj po nogah, spredaj so prepočasni, ki na vso silo brcajo z nogami, s strani pa te vsake toliko kdo potunka. K sreči sem le enkrat dobil z nogo po očalih, ki pa so spustila le malo vode, ki me ni ovirala. Po prvih par minutah sem poskusil poiskati bojo, vendar sem kaj hitro obupal. Organizatorji so uporabili le kakšen meter visoke boje, ki pa so jih valovi popolnoma zakrili. Bom šel pač z množico sem si rekel in nekoliko upočasnil tempo. Plaval sem res počasi z drugo večjo skupino in pazil, da sem brez problema dihal na vsake tri zamahe. Predvsem je bilo naporno zaradi valov, saj so te ob nepazljivosti zalili ravno takrat, ko si želel vdihniti. Na polovici prvega kroga sem naletel na naslednjo oviro. Nekateri plavalci so omagali ali pa so gledali za bojami, ter se sredi proge ustavili. Jaz pa seveda s polnim šusom zadaj not. Ko sem nagazil par takih min, sem se odločil plavati bolj po zunanji strani. Malo sem se odmaknil od množice in plaval svoj tempo. Po prehodu v drugi krog sem mislil, da bo kaj bolje, vendar se je gneča še naprej nadaljevala. Situacija je bila podobna. Ponovno sem se na bojo lahko orientiral šele kakšnih 50 metrov pred njo in ponovno je bilo polno bočnih valov. Čas je hitro mineval in niti ne spomnim se kaj sem ves čas razmišljal. Vem, da sem se spraševal kakšen tempo plavam, vendar pravega odgovora nisem vedel. Zdelo se mi je dokaj hitro, vendar pa sem bil pri izhodu iz vode malo razočaran. Za 3,8 kilometra sem porabil 1 uro in 12 minut. V idealnih pogojih bi sicer odplaval čas blizu ene ure, vendar pa so valovi in gneča zahtevali svoje. Bolj spodbuden je bil pulz, ki je kazal 140 udarcev na minuto.

slačenje neoprena na poti v menjalni prostor

Sprehod v menjalni prostor skozi avenijo gledalcev, ki so navijali, mi je pričaral nasmešek na usta. Videl sem tudi svoje prijatelje in Mihelo. Za prvo menjavo sem potreboval 2 minuti. Potrebno je bilo sleči neopren, obuti nogavice in kolesarske čevlje ter zapeti čelado. V menjalni coni tudi ne smeš sesti na kolo ampak lahko ob njem le tečeš. Spet sem poskušal prehitro zapeti čevlje v pedala in tako izgubil še nekaj sekund. Samo mirno sem si rekel, pot bo še dolga.

Že takoj na začetku nas je pot vodila proti vetru, vendar se je hitro obrnila v drugo smer. Takrat se je brez večjih težav dalo voziti čez 40 kilometrov na uro. V Podersdorfu imajo veliko konj in že na prvem kilometru je moj pogled užival v lepoti teh elegantnih živali. Bili so svetli, skoraj beli in sivi s svetlo rjavimi pikami in pasli so se na velikih ograjenih pašnikih. Po nekaj kilometrih sem srečal Mateja in ugotovil, da je približno 5 minut pred mano. To je super sem si mislil, potem pa le nisem tako slabo odplaval. Čez par minut pa sem srečal še Jožeta, ki je bil le 3 minute za mano. No morda pa le nisem tako dobro plaval, običajno je razlika namreč večja. Jože me je dohitel že na polovici prvega kroga. No pa so šli izračuni po zlu. Računal sem, da me bo dohitel šele proti koncu kolesa, vendar mu je danes očitno šlo zelo dobro. Malo sva se peljala skupaj in izmenjala nekaj besed, potem pa sem se jaz odločil, da spet malo upočasnim. Vedel sem, da nima smisla pretiravat na kolesu. Srednji del kroga je vodil skozi nacionalni park, v katerem je bilo veliko manjših in zelo plitkih jezer. Nasploh je ta dežela prepolna vinogradov, ki jih obletava na tisoče ptic. Kmetje cele dneva letajo z letalom, da bi jih prepodili in povsod tulijo sirene in odmevajo močni poki. Zadnji del kroga, ki je vodil skozi Ilmitz nazaj v Podersdorf je bil najtežji. Četudi je bila proga skoraj popolnoma ravna, te je veter upočasnil na 27 kilometrov na uro. V prvem krogu me je prehitelo kar nekaj kolesarjev, jaz pa sem le držal svoj utrip pod 145 udarci na minuto in pazil da sem dovolj pil in pojedel energijski gel točno ob uri.

na kolesu

Drugi krog je bil podoben. Na približno šestem kilometru sem ugotovil, da se vozim mimo kmetije z ovcami in kozami. Le kje se mi je skrila v prvem krogu, vendar pa se nisem preveč čudil, saj ob koncentraciji na tekmo ni veliko časa za ogledovanje okolice. Na polovici me je presenetil poln mehur. Kar nekaj kilometrov sem kolebal ali naj ustavim ali naj poskusim kar med vožnjo na kolesu. No pa poskusimo na kolesu, da vidim če se da, pa še časa nebom zgubil toliko. Z malo muke in sproščanja je na koncu res šlo, zanimivo. Kar naenkrat sem spet lažje obračal pedala in prehitel nekaj kolesarjev. Na postajališčih z vodo sem se vozil kar skozi, saj sem imel na prvi postaji svojo hrano in pijačo.

V tretjem krogu sem izvedel, da je Matej odstopil. Nekaj dni poprej je zbolel se ni uspel pripraviti na tekmo. Škoda, saj je bil do takrat na poti k odličnemu rezultatu. Na postajališču sem spet zamenjal bidone. Sedaj je bila na vrsti posebna mešanica z več kofeina in trije kofeinski geli. V eni uri sem tako spil kakšnih 10 kapučinov. Veter se je še dodatno dvignil in 4 ure poganjanja brez najmanjše pavze so že puščale majhne posledice, vendar pa sem bil še vedno zelo dobre volje z nasmeškom in pozdravom za vsakega kolesarja, ki sem ga srečal. Četrti krog je potekal brez večjih posebnosti in večino časa ob meni ni bilo nobenega kolesarja. Vožnja v zavetrju je na teh tekmah prepovedana, zato sem se ga izogibal. Sodnikov je bilo na cesti kar veliko in dodelili so nekaj kazni ter enega tekmovalca celo diskvalificirali.

na teku

Pri skoku s kolesa po prevoženih 180 kilometrih sem zaman pričakoval večjo slabost v nogah. Počutil sem se odlično in kar sam nisem mogel verjeti. Kljub temu nisem hitel saj sem bil z vožnjo zelo zadovoljen. S časom 5 ur in 25 minut sem bil pod zastavljenim časom. Menjava je tokrat potekala še malo počasneje, skoraj 3 minute. Preobuti se je bilo potrebno v tekaške copate in končno sem lahko snel čelado, ki me je tako dolgo stiskala v čelo. V menjalnem prostoru sem vzel še energijski napitek h kateremu je bilo primešanih malo proteinov. Odslej bo to moja pijača do konca. S hitrim korakom sem odšel iz menjalnega prostora in pil. Šele po kakšni minuti sem pričel teči. Najprej čisto počasi, da se noge navadijo na nov gib, potem pa vse hitreje. Na prvi postaji me je ponovno čakala Mihela, zraven pa Simona in Nik, ki je natančno spremljal čase. Bil sem približno 10 minut za Jožetom. Po kakšnih petih kilometrih se mi je tempo ustalil na dobrih 5 minut in 20 sekund za kilometer. Takšnega tempa nisem pričakoval in ponovno sem bil zelo dobre volje. Tek je bil zanimiv saj smo tekli po desni strani sprehajalne poti ter se vračali po levi. Tako sem zmeraj srečeval sotrpine in tudi Jožeta, ki pa ni izgledal več najbolje. Poskusil sem ga malo spodbuditi ter malo dobre volje prenesti tudi na njega, vendar je bilo že prepozno. Prehitro plavanje in kolesarjenje sta terjala svoj davek in njegovo telo se je pričelo upirati. Problem nastane če telo začne zavračat hrano, potem gredo rezultati rapidno navzdol.

Po prvih 10 kilometrih sem tudi sam dobil malo problemov in nisem spil več celega napitka. Imel sem nekaj časa za razmislit in se odločil, da naslednjič izpijem do konca, pa naj traja koliko hoče. Hrana je na tako dolgih tekmovanjih izjemnega pomena, saj telo porabi veliko več energije, kot je pa lahko shrani. Počasi sem se bližal polovički maratona, kjer sem presenečen ugotovil, da mi gre izjemno dobro. Pričakoval sem čas krepko preko dveh ur, ura pa je pokazala le 1'55''. V enakem tempu in z nasmeškom naprej. Prvi del proge je potekal po centru, nato pa smo zavili na sprehajalno pot, ki je bila deloma gramozna in približno 500 metrov oddaljena od jezera. Vmes je bil nekaj časa travnik z rožami na katere imam alergijo, na drugi strani pa so bili vinogradi. Sonce je pripekalo na vso moč in tudi veter ni popustil. Vsakih 2,5 kilometroa je bila postojanka z vodo, napitki, bananami in drugim, ob kateri se je trlo ljudi. Podajali so tudi gobice z vodo za osveževanje. Jaz sem se ustavljal le vsake toliko za požirek vode, ostalo pa sem zlil čez glavo. Enkrat mi je nekaj vode steklo v copat nakar je 3 kilometre škripal. Na prvi postaji so me zmeraj pričakovali prijatelji z Mihelo na čelu, ki je imela v eni roki plastenko z napitkom, v drugi pa že odprt energijski gel. To so trenutki, ki ti dajo energije in pomagajo, da prestaneš tak napor. Zmeraj sem se za trenutek ustavil, na hitro spregovoril kakšno besedico, da jim zagotovim, da je z menoj vse OK, nato pa hitro spet naprej. Preveč ustavljanja ni dobro, saj je vsak nov začetek boleč. Kolena in gležnji postajajo trdi, kite se zategujejo in nekatere celo pričnejo grabit močni krči. Jaz k sreči nisem imel teh problemov.

obrat na 26. kilometru

Počasi sem se bližal obratu na 26. kilometru. Nik mi je povedal da sem v zadnjem krogu močno dohitel Jožeta in sedaj sem ga srečal. Ubogi je deloval le še na lastni trmi. Neverjetno, kaj lahko človek z močno voljo doseže, večina bi se jih v takšnem primeru namreč vdala. Malenkost sem ga ponovno vzpodbudil in se zamislil, da se tudi jaz podajam na popolnoma neodkrito področje. Tako dolgo pod obremenitvijo nisem bil še nikoli in tudi nikoli še nisem pretekel več kot 24 kilometrov skupaj. Za vsak primer sem malo upočasnil, saj sem vedel, da je 30. kilometer večkrat usoden. Kmalu sem spet srečal Mihelo in mi je bilo lažje, nato pa čez kak kilometer še očeta, ki je prišel navijat in pogledat moj prihod v cilj. Občasno mi je družbo delal tudi Matej, ki je tekel ob meni, me bodril in napravil nekaj slik.

Obrati pred ciljem so bili tudi nekaj posebnega. Ob progi se je zbralo veliko število gledalcev, ki so glasno navijali in spodbujali. Z nekaterimi sem tudi vsakič tlesknil z dlanmi, četudi jih sploh nisem poznal. To ti da energije in iztisne še tiste zadnje kapljice adrenalina. Samo še en krog me je čakal, še slaba ura. Po glavi so mi skakale številke. Zadal sem si čas pod 12 ur, sedaj pa sem bil na zelo dobri poti, da končam blizu 10'30''. Ne, sploh nisem želel razmišljati o času, ni pomemben, pomembno je le, da pridem v cilj. Kljub temu sem tempo spet nekoliko dvignil. Kmalu je prišla prva postojanka na kateri sem se še ustavil in vzel še zadnji gel za na pot. Mihela je odšla čakat v cilj. Na 34. kilometru me je prijela skoraj neustavljiva želja, da bi malo hodil. Nekaj časa sem se tako prepiral sam s seboj in zaključil, da če sedaj pričnem hodit, verjetno nebom več tekel do konca in tako sem zadnjih 5 kilometrov raje še malo pospešil. Pulz se mi je dvignil na 161 udarcev, kar je zame, pri teku popolnoma normalno. Zastavljal sem si krajše cilje. Najprej samo ven iz gozda, potem do gramoza, spet do asfalta in po ulici do glavne avenije.

cilj in skok sreče

Tam me je čakal le še slab kilometer do cilja in ker mi je ostalo še dovolj moči sem še pospešil. V tem kilometru sem prehitel še 5 tekmovalcev preden se je pot na zadnjih metrih zožila v cilj. Opazil sem uro nad ciljno črto, vendar ne tudi kaj je na njej pisalo. Dvignil sem roke visoko v zrak in z dolgimi koraki drvel proti koncu. Takrat so bile vse bolečine že pozabljene in preplavili so me nepopisni občutki. V cilj sem prispel z visokim skokom sreče, ki sem ga še spravil iz svojega telesa in pristal naravnost v objemu Mihele. To je bil eden najlepših občutkov mojega življenja. V bistvu me je preplavila takšna mešanica občutkov ponosa, veselja, sreče, zadovoljstva in ljubezni, da nisem mogel zadržati solz. Težko je opisat čustva, ki te prevzamejo, ko veš, da je po deset in pol urah napora vsega konec, ko veš da si dosegel nekaj velikega, nekaj kar si si res močno želel in za kar si garal in se odpovedoval več let. To je prava zmaga. Zmaga nad samim seboj. Nobena bolečina v tistem trenutku ne obstaja, nobena slaba misel ne mrači uma, vse je lepo, najlepše je. To je trenutek raja. K sreči je bila z menoj tudi Mihela, saj brez nje ta trenutek nebi bil popoln.

nepopisno ...

Sledile so čestitke vseh prijateljev, očeta in njegovih prijateljev, organizatorjev, drugih tekmovalcev, hostese pa so mi okoli vratu nataknile medaljo. Kmalu za menoj so pričeli v cilj prihajati še drugi Slovenci, tudi Jože – neverjetno kakšen dosežek. Takrat sem že bil v bližnjem šotoru na masaži. Telo se je pričelo ohlajati in mišice so se vse bolj zategovale. Še počepnit nisem mogel zato je masaža blagodejno vplivala, četudi je bila kratka. Jože je po prihodu v cilj odšel naravnost v zdravniški šotor, kjer je dobil infuzijo. S težkimi in počasnimi koraki sem pricapljal do njega in mu čestital. Oba naju je zeblo. Nekaj časa smo še ostali v centru in opazovali prihod v cilj, nato pa se odpravili v apartma pod zaslužen tuš in v posteljo. Prav vsi smo bili zdelani, le da midva z Jožetom, zaradi utrujenosti in bolečin nisva mogla spati. Polnočni izlet na WC je bil pravi projekt, potem pa je bilo potrebno še nekaj pojest. 5 minut za menoj je moral še Jože in tako sva na hitro še obudila spomine in analizirala dogajanje. Do jutra sem uspel spati le kakšne 3 ure, potem pa je že bilo potrebno vstati in pričeti pakirati.

Jože na infuziji ...

Odšli smo še pogledat rezultate. 10 ur in 37 minut je bil zame nedojemljiv čas, predvsem pa sem se presenetil s časom maratona 3 ure in 51 minut, ki bi ga težko odtekel celo spočit. Skupno je to zadostovalo za 58. mesto in celo 8. mesto v starostni skupini. Še bežen pogled na konec liste kjer se pogled ustavi na številki 204. Tekme torej ni končalo več kot 100 tekmovalcev.

»To bo nekaj za otrokom razlagat« izjavi Mihela, jaz pa sem se odločil, da vse lepo zapišem. Danes je že četrtek in počutim se super. Opravil sem celo že 4 treninge na fitnesu, v soboto pa gremo na Triglav. Počival bom enkrat drugič, v drugem življenju. Zdaj sem železen, nič me ne ustavi!

Jože Kojc - izmučen v pomirjajočem objemu

Matej Paradiž - njegovi so obroči na mojem kolesu

Miran Oblak - še eden od triatloncev, ki mi je pomagal

---

Avtor: SanSan

---

---

Datum/Date: 12.12.2006
Avtor: SanSan

---

Nemo 33

Par dni nazaj smo med novicami pisali o spletni strani www.shark-bait.com, kjer je bil tudi filmček potopov v bazenu. No takrat se mi ni zdelo da je ta bazen Nemo 33, pa vendarle je bil del, ki je globok 10m. No tokrat bomo, kot obljubljeno rekli še kakšno več o najglobljem bazenu na svetu, o bazenu Nemo 33.

Verjetno vas najbolj zanima koliko pa te je globok?
Odgovor ni 33m ampak 35m. Ja najgloblji bazen je 35m globok. Ne vem zakaj ga niso poimenovali raje Nemo 35?
Nemo 33 se nahaja v Belgiji v kraju Uccle blizu Bruslja.
Voda je ogrevan s solarno enegijo na uradnih 30^o C, v resnici pa ima voda kar prijetnih 33^o.
Prvič se je odprl oktobra 2003, stroški izgradnje pa so našali 3.2 mio EUR.
Bazen vsebuje 2.5 mio litrov sveže izvirske vode, ki je le minimalno klorirana.
Velik je 20x16m in je razdeljen na 3 različno globoke dele: 5m, 10m in 35m.
Pod vodo je nekaj lukenj in zvonov v katerih je tudi zrak, ki ga redno menjavajo.





Tako nekaj osnovnih podatkov imate, sedaj pa tista najbolj grozna novica. Potapljanje na dah je dovoljeno le do 10m. Ja, in smo spet izpadli. Na svoj račun bodo predvsem prišli scuba potapljači. Za njih imajo posebej pripravljen program, ki traja eno uro. Vse kar potrebujete sabo je maska, dihalka in kopalke. Pa ne pozabit na potapljaško izkaznico in 20 EUR, koliko zanša vstopnina. Vsak potapljač si mora s seboj pripeljati tudi svojega "buddya". Ostalo opremo lahko mirno pustite doma, saj vam je zaradi skrbi za higieno ne bodo pustili vzeti v bazen. Tudi obleke kar pustite doma. Dovoljen je le shory, pa še to če še ni bil namočen v morju ampak le v bazenu. Tudi navadne kratke majice ne smete vzeti pod kompenzator.


Program se prične z 10 min izvajanjem apnee, nato pa lahko sestavite svojo opremo. V vodi sta običajno vsaj 2 "varnostnika", ki pazita na red. Običajno je v bazenu kar nabito polno zato je priporočljivo, da se v stolp na 35m odpravite čimprej, pred ostalimi, saj se boste drugače znašli v roju mehurčkov zaradi česar ne bote nič videli. Preostali potop poteka čisto običajno in navadno traja nekje 35 min. Vmes lahko malo pogledate skozi okno in pomahate obiskovalcem restavracije, ki je zgrajena pod gladino bazena. Resnično nekaj posebnega.


Vse skupaj zelo fina zadeva, ko le nebi bila oddaljena 1200km od Maribora. No, če ste pa kdaj kje v bližini pa se le pojdite okopat. Če imate čas lahko greste tudi zvečer na "nočnega". Nebo vam žal.

Več o dogajanju, otvoritveni časi, rezervacije in še kaj na: www.nemo33.com

---

Avtor: SanSan

---

---

---

Attendance to non CMAS competitions

If some athletes, members of federations affiliated with CMAS, take part in events organised by not affiliated bodies, and if the here practised disciplines are those normally organised by CMAS, it is proposed

1. C.M.A.S. sports licence of these athletes is cancelled until Dec. 31 of the following civil year,

2. if the participation of these athletes is assured and approved by their affiliated federation, an official warning will be sent to this federation communicating at the same time to stop the participation of their athletes in those events.

3. In case of rejection and recidivism the federation will be excluded

   1. from the corresponding sports commission at the first recidivism.

   2. from the Sports Committee at the second recidivism.

Affiliation to non CMAS organisations

1. federations being in this situation of double membership will stop it, not later than December 31, 2006, by deciding to which organisation trust the defence of their interests and thus choosing with which they want be affiliated.

2. if the federation chooses to be affiliated with another organisation or in case of lack of answer in due time, this federation will loose its rights within C.M.A.S.

---

---

Avtor: Andrej F.

---

---

o avtorjih / pravni poduk / kontakt / na vrh